ZGAGA

Danes je 10 let, odkar spet živim doma. Hiša, ki sva jo z možem imela za vikend, je postala najin dom. Takrat sem že nosila prvo dete, kateremu sva privoščila, da odrašča tukaj, med dobrimi ljudmi, tik zraven travnikov in gozdov.

Preprosti kraji ne dajejo zahtevnih nalog. Oba zato prodajava znanje drugam. Najin kraj še ne ve, da ga potrebuje. Dajmo mu še malo časa. Midva pa naprej iz izziva v izziv, še naslednjih 10 let. Prepričana, da brez večjih težav.

Razmišljam, če sem dala kraju toliko dobrega, kot je on meni. Obenem pa razmišljam, kaj bi mu lahko še dala, da bi vendarle ljudem, ki tukaj živijo, pokazala, da lahko ogromno še postorimo, da nam bo vsem bolje.

V teh letih sem bila večkrat v poziciji, kjer bi lahko dejansko premaknila stvari, a epistemofobni nadrejeni tega niso pustili. Še marsičesa mi niso pustili spremeniti, v lažeh samim sebi so me porivali proč. Vseznale budale temu kraju še vedno vladajo in še naprej bo tako.
Ne mislim in ne pričakujem, da jim bo kdo nekoč stopil na prst. Še vsak, ki je jasno pokazal, da namerava stopiti na kakšen prst, se je pustil podkupiti. Eden s službo, drugi s parcelo, tretji s poslom za njegovega sorodnika.
V teh desetih letih sem videla brezbrižnost ljudi, ki so v službi, da delajo v korist otrok in so na to ob več priložnostih žal pozabili.
Doživela sem prilizovanje, dobrikanje in pohvale tistih, ki so hoteli moj obraz in ime izkoristiti v politične namene v zameno za, ne boste verjeli, borih deset tisočakov.

Videla sem, kako ljudje nimajo poguma, da bi svoje življenje spremenili na bolje in njihov prezir do mene, ko sem sama zbrala pogum, da sem naredila nekaj neobičajnega, za kar mi tudi danes ni žal.
Neodločnih kvazidirektorjev, bojazljivih funkcionarjev in ljudi z bolno nevoščljivo dušo se je nabralo toliko, da bi pisanje njih seznama vzelo več predragocenih ur. Njihova kraja idej cerkljanskih intelektualcev jim ni prinesla dobička, saj idej niso znali speljati do konca. Kako le, saj jih niti niso razumeli. A odpustimo jim, saj ne vedo kaj delajo.

Kljub temu so posledice tu.
Zaradi naštetih je v zadnjem desetletju odšlo nemalo ljudi z ogromno znanja in dobrimi idejami, koristnimi za vse nas. Za marsikaterim sem jokala, ker sem vedela, da je z vsakim takim odhodom dolina še malce bolj potonila v brozgo sprenevedanja in nesposobnosti, polno stupidnih osebkov, ki jih briga le količina novcev v njihovih denarnicah.

Petrovo načelo in Platonova jama. Vsak dan in vselej. Včeraj, danes in zagotovo tudi jutri.

A naivnost tukajšnjih ‘navadnih’ ljudi odraža njihovo dobroto in nepokvarjenost, zato jih nadvse cenim. Trenutki občasnega besa na socialnih omrežjih jim vedno znova omogočijo hitro minljivo, a dobrodejno očiščenje in dajejo občutek, da so nekaj vendarle storili.

Pa temu ni tako. Še zdaleč ne. Že ob naslednji konfrontaciji z enim izmed njih bodo kimali, se smehljali in, kar je najhuje, spet slepo zaupali in se nadejali sprememb.
Srčno upam, da spoznajo, da bo do spremembe prišlo šele, ko se bodo sami spremenili. Drugi se ne bodo. Zanje nikoli. Zakaj že? Saj so le ‘navadni’ ljudje.

K sreči je moj domači kraj poln takih, ki so to že spoznali. Počaščena sem, da jih poznam. Vedno znova se mi izkaže, da je res, da imamo v manjših krajih več možnosti, da srečamo dobre ljudi.

Življenje v skupnosti daje in jemlje. Žal je v teh desetih letih skoraj cela soseska ostala prazna. Starejši so se poslovili, mladi odselili. Več deset samo v bližini mojega doma.

V prazne hiše so se naselili lokali, ki žal strežejo le domačinom, saj naši vodilni (vsi v ospredju, predvsem pa tisti v ozadju) še vedno ne razumejo pomena slogana Turizem smo ljudje.
Po drugi strani sem vesela, ker ga ne, saj neskončno uživam v miru, ki ga moje Cerkno nudi.

Že pred 20-imi leti se mi je po glavi začela plesti ideja, da bi nekoč živela na vikendu. Internet omogoča delo na daljavo. Od okolja ne pričakuješ preveč, imaš pa mir za delo in ustvarjanje.
Mar ni to največji luksuz? Luksuz tiste vrste, ki ti ga nihče ne zavida. Prej privošči, ker sam vidi tolikanj slabih strani takega življenja.

Danes praznujem, ker sem zbrala pogum, pozabila na vse možnosti, ki jih mesto bojda nudi, in zaživela tukaj.

Verjemite, to je luksuz.

Živimo v razširjeni družini, česar sama nisem imela priložnosti doživeti. S sorodniki se razumemo in se imamo radi. Kosimo vsak dan ob 12h. Tako, tradicionalno slovensko, ne? Vemo, kaj jemo, saj večino hrane pridelamo sami ali jo prinesejo ljudje, ki jim zaupamo. Nimamo velikih trgovin in kupujemo, kar potrebujemo, ne kar nam drugi govorijo, da potrebujemo. Nimamo dolgov, ker živimo v 120 let stari hiši. Nismo kupovali ali gradili nove. Ni bilo dovolj smotrnih razlogov za take pufe. Stara na primer sploh nima klime. Za to poskrbijo njene močne metrske kamnite stene. Naši predniki so bolje vedeli, kako se prilagoditi okolju in vremenskim razmeram. Od njih se vsak dan učim, da se laže prilagodim.

Vsak dan se učim tudi od sosedov in drugih sokrajanov. Spoštujemo se in pazimo eden na drugega.

Na ulici pozdravimo vsakega, ker v tej skupnosti živimo skupaj. Smo tukaj eden za drugega, ko potrebujemo pomoč, ob veselih pa tudi ob žalostnih priložnostih. Dokler bomo držali skupaj, nam ne bo hudega. Tisti, ki nas namenoma razdirajo, le s težavo lezejo čez okope naše dobre volje in sodelovanja.

Prav sem naredila, da sem se vrnila domov. Lepo je imeti dom in lepo je reči, da si nekje res doma.

Hvala vsem, ki razumete moj neozdravljivi lokalpatriotizem in ker se vam zdi povsem običajno, ko vam zaupam svoje domislice, ko mi dan na dan butajo na plano. Zaradi vas je moje življenje bolj pisano in mogoče bolj vzdržno ob dneh, ko je moje mesto malce preveč zaspano ali se mu ‘na lušta tuhtat’.

Hvala Cerkno, resda majhno, a zame še kako veliko. Nikoli ne bom nehala verjeti vate in tvoje dobre ljudi.