ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Danes je 10 let, odkar spet živim doma. Hiša, ki sva jo z možem imela za vikend, je postala najin dom. Takrat sem že nosila prvo dete, kateremu sva privoščila, da odrašča tukaj, med dobrimi ljudmi, tik zraven travnikov in gozdov.

Preprosti kraji ne dajejo zahtevnih nalog. Oba zato prodajava znanje drugam. Najin kraj še ne ve, da ga potrebuje. Dajmo mu še malo časa. Midva pa naprej iz izziva v izziv, še naslednjih 10 let. Prepričana, da brez večjih težav.

Razmišljam, če sem dala kraju toliko dobrega, kot je on meni. Obenem pa razmišljam, kaj bi mu lahko še dala, da bi vendarle ljudem, ki tukaj živijo, pokazala, da lahko ogromno še postorimo, da nam bo vsem bolje.

V teh letih sem bila večkrat v poziciji, kjer bi lahko dejansko premaknila stvari, a epistemofobni nadrejeni tega niso pustili. Še marsičesa mi niso pustili spremeniti, v lažeh samim sebi so me porivali proč. Vseznale budale temu kraju še vedno vladajo in še naprej bo tako.
Ne mislim in ne pričakujem, da jim bo kdo nekoč stopil na prst. Še vsak, ki je jasno pokazal, da namerava stopiti na kakšen prst, se je pustil podkupiti. Eden s službo, drugi s parcelo, tretji s poslom za njegovega sorodnika.
V teh desetih letih sem videla brezbrižnost ljudi, ki so v službi, da delajo v korist otrok in so na to ob več priložnostih žal pozabili.
Doživela sem prilizovanje, dobrikanje in pohvale tistih, ki so hoteli moj obraz in ime izkoristiti v politične namene v zameno za, ne boste verjeli, borih deset tisočakov.

Videla sem, kako ljudje nimajo poguma, da bi svoje življenje spremenili na bolje in njihov prezir do mene, ko sem sama zbrala pogum, da sem naredila nekaj neobičajnega, za kar mi tudi danes ni žal.
Neodločnih kvazidirektorjev, bojazljivih funkcionarjev in ljudi z bolno nevoščljivo dušo se je nabralo toliko, da bi pisanje njih seznama vzelo več predragocenih ur. Njihova kraja idej cerkljanskih intelektualcev jim ni prinesla dobička, saj idej niso znali speljati do konca. Kako le, saj jih niti niso razumeli. A odpustimo jim, saj ne vedo kaj delajo.

Kljub temu so posledice tu.
Zaradi naštetih je v zadnjem desetletju odšlo nemalo ljudi z ogromno znanja in dobrimi idejami, koristnimi za vse nas. Za marsikaterim sem jokala, ker sem vedela, da je z vsakim takim odhodom dolina še malce bolj potonila v brozgo sprenevedanja in nesposobnosti, polno stupidnih osebkov, ki jih briga le količina novcev v njihovih denarnicah.

Petrovo načelo in Platonova jama. Vsak dan in vselej. Včeraj, danes in zagotovo tudi jutri.

A naivnost tukajšnjih ‘navadnih’ ljudi odraža njihovo dobroto in nepokvarjenost, zato jih nadvse cenim. Trenutki občasnega besa na socialnih omrežjih jim vedno znova omogočijo hitro minljivo, a dobrodejno očiščenje in dajejo občutek, da so nekaj vendarle storili.

Pa temu ni tako. Še zdaleč ne. Že ob naslednji konfrontaciji z enim izmed njih bodo kimali, se smehljali in, kar je najhuje, spet slepo zaupali in se nadejali sprememb.
Srčno upam, da spoznajo, da bo do spremembe prišlo šele, ko se bodo sami spremenili. Drugi se ne bodo. Zanje nikoli. Zakaj že? Saj so le ‘navadni’ ljudje.

K sreči je moj domači kraj poln takih, ki so to že spoznali. Počaščena sem, da jih poznam. Vedno znova se mi izkaže, da je res, da imamo v manjših krajih več možnosti, da srečamo dobre ljudi.

Življenje v skupnosti daje in jemlje. Žal je v teh desetih letih skoraj cela soseska ostala prazna. Starejši so se poslovili, mladi odselili. Več deset samo v bližini mojega doma.

V prazne hiše so se naselili lokali, ki žal strežejo le domačinom, saj naši vodilni (vsi v ospredju, predvsem pa tisti v ozadju) še vedno ne razumejo pomena slogana Turizem smo ljudje.
Po drugi strani sem vesela, ker ga ne, saj neskončno uživam v miru, ki ga moje Cerkno nudi.

Že pred 20-imi leti se mi je po glavi začela plesti ideja, da bi nekoč živela na vikendu. Internet omogoča delo na daljavo. Od okolja ne pričakuješ preveč, imaš pa mir za delo in ustvarjanje.
Mar ni to največji luksuz? Luksuz tiste vrste, ki ti ga nihče ne zavida. Prej privošči, ker sam vidi tolikanj slabih strani takega življenja.

Danes praznujem, ker sem zbrala pogum, pozabila na vse možnosti, ki jih mesto bojda nudi, in zaživela tukaj.

Verjemite, to je luksuz.

Živimo v razširjeni družini, česar sama nisem imela priložnosti doživeti. S sorodniki se razumemo in se imamo radi. Kosimo vsak dan ob 12h. Tako, tradicionalno slovensko, ne? Vemo, kaj jemo, saj večino hrane pridelamo sami ali jo prinesejo ljudje, ki jim zaupamo. Nimamo velikih trgovin in kupujemo, kar potrebujemo, ne kar nam drugi govorijo, da potrebujemo. Nimamo dolgov, ker živimo v 120 let stari hiši. Nismo kupovali ali gradili nove. Ni bilo dovolj smotrnih razlogov za take pufe. Stara na primer sploh nima klime. Za to poskrbijo njene močne metrske kamnite stene. Naši predniki so bolje vedeli, kako se prilagoditi okolju in vremenskim razmeram. Od njih se vsak dan učim, da se laže prilagodim.

Vsak dan se učim tudi od sosedov in drugih sokrajanov. Spoštujemo se in pazimo eden na drugega.

Na ulici pozdravimo vsakega, ker v tej skupnosti živimo skupaj. Smo tukaj eden za drugega, ko potrebujemo pomoč, ob veselih pa tudi ob žalostnih priložnostih. Dokler bomo držali skupaj, nam ne bo hudega. Tisti, ki nas namenoma razdirajo, le s težavo lezejo čez okope naše dobre volje in sodelovanja.

Prav sem naredila, da sem se vrnila domov. Lepo je imeti dom in lepo je reči, da si nekje res doma.

Hvala vsem, ki razumete moj neozdravljivi lokalpatriotizem in ker se vam zdi povsem običajno, ko vam zaupam svoje domislice, ko mi dan na dan butajo na plano. Zaradi vas je moje življenje bolj pisano in mogoče bolj vzdržno ob dneh, ko je moje mesto malce preveč zaspano ali se mu ‘na lušta tuhtat’.

Hvala Cerkno, resda majhno, a zame še kako veliko. Nikoli ne bom nehala verjeti vate in tvoje dobre ljudi.

When still in high school, we had to get some work experience. A week, maybe two of practical work in a company or institution where we would gain some experience to be able to be better at our job when it is time to have one.

I asked a local company if I could come for an interview and they told me to stop by one day when I have time.

So, I did. I stopped at the reception desk and a tall, a bit nervous guy asked me what I was doing there.

I explained I came for the interview and that I would like to speak to the HR manager.

In a second, I realised he must have had this function, as he started:

You could work at the reception desk, but… you don’t have the skills.

What skills do I need to have?

You must speak three foreign languages. 

No problem, I said. I can speak three foreign languages.

I don’t believe you. Which ones?

I speak English, Spanish and German.

Huh. That is funny. I don’t believe you. Nobody speaks Spanish around here.

Well, except for the Argentinian guy who sells socks.

Apparently I am the second one speaking Spanish around here, I object, a bit appalled because of him making fun of a person who tries to learn a living in our xenophobic valley.

After all, we don’t have any Spanish tourists here, so it’s no good if you do speak Spanish.

I feel my middle finger stretching forward by itself behind my back. I leave.
No wonder there weren’t any Spanish tourists. With such attitude of the receptionist even if they were, they would rather look for some other accommodation.

This happened 22 years ago and the company has been falling apart for a decade now.

Wait a minute, maybe I could offer them some free consulting. I have learned a few new things in this time.

No, forget it. They would never accept the offer. They know everything already. With such people my knowledge of Spanish or any other language or mastering any skill would really be of no help.

If I end up being jobless, selling socks with the Argentinian guy would be an option. First we would make jokes in Spanish and after becoming friends extend his store to selling different merchandise from all Spanish speaking countries.

Why didn’t I think of it before? Stupid me, believing to such receptionists cost me a big deal of money and, gosh, self-respect and self-assurance.

Don’t do the same mistake, por favor.

In memoriam eni najbolj ljubečih žensk, ki sem jih poznala, še enkrat objavljam članek, ki si ga še ti ‘avtorizirala’. Objavljen je bil oktobra 2007. Teta Albinca, hvala za vse!

 

‘Ana kila lbjezn’.

Kdo je ne pozna? Naše Albince s placa. Ženske, ki je z eno nogo prestopila 70-ta, a tega v nobenem trenutku ne kaže. Po mnenju mnogih Cerkljanov, no priznajmo, da je večina tudi njenih strank, je prav Albinca najboljša oštirka, ki jih je Cerkno kdaj imelo. Fajn ženska je, bodo enoglasno rekli.

Albinca se je rodila 35. leta, torej le nekaj let pred izbruhom vojne na našem območju, materi Albini, ki ji je pri porodu umrla. V oskrbo jo je nemudoma vzela teta Justina, ki je z možem Francem Rojc imela gostilno. Tako je Albinca že od mladih nog spoznavala in živela gostilniško delo. Dejansko je rasla skupaj z gostilno Pri Andrjuonu.

Včasih so v tej oštariji, ki se ji zdaj uradno reče Pri Lovcu stregli tudi hrano. Vsako nedeljo se je pri njih ustavilo kar nekaj avtobusov turistov, ki so vedno zadovoljni odhajali. Dela je bilo tako za vse dovolj in tudi ljudje pri tej hiši se ga niso nikoli bali. Zavedali so se, da bodo s pridnimi rokami in iznajdljivostjo lahko prav dobro živeli.

Sicer so se časi spremenili, a Albinca ostaja ista. Vesela, potrpežljiva, delovna. Ljudje jo imajo radi in če njene stranke povprašaš zakaj, bodo rekle, da zato, ker je najboljša, ker take ni na celem svetu. Mnogi si ne predstavljajo življenja v Cerknem brez občasnega (in običajnega) postanka pri Albinci. V času jazz festivala k njej zaidejo turisti od tod in tam in kdaj slišiš kakšno: »This is a Slovenian classic. Great pub.« Ja, pri Albinci se je malo stvari zamenjalo in tudi glede na to, ker ji ni kadilski zakon prav nič škodoval, saj ima tako zvesto klientelo, si naša Albinca, kdaj svoje stranke tudi ljubko privošči. Kako?

Poskusite kdaj pri njej po četrti uri popoldan naročiti kavo, pa boste videli. Modro vam bo odvrnila, da je ‘mašino že spucala’ in da potem pa spali ne boste, če boste tako pozno pili kavo. Še zdaj imam v spominu, ko so ZDA leta 2000 napadle Srbijo, kako hudo ji je bilo. Nasilja namreč ne prenese. Ko so stranke napolnile gostilno, je vsem glasno rekla: »Če mi samo eden spregovori kaj o Srbiji, ga bom ven nagnala!« Ob vedrih dnevih pa boste skoraj zagotovo opazili, kako komu pomežikne (tudi vi niste izvzeti sploh, če ste moški) in mu reče »Ti si anu čjednu swene.« Paradoks, ki vsakemu izvabi nasmeh na obraz. Če pa jo kdaj povprašaš, če bi kaj rabila, če naj ji kaj prineseš, ti strumno odgovori: »Ana kila lbjezn!«

Albinci že od vedno pravim teta. Njena teta Justina je bila namreč moja prababica. In ko smo bili še majhni, je vedno spraševala, ko nas je tesno objemala: »Kuk me imaš rad? A me imaš stu?« Če si številki sto dodal še kakšno, ti je dala čokolado ali bombone. Otroke ima nadvse rada in zelo je vesela, ko jo pozdravljajo, ko gredo mimo njenih vrat.

Albinca pa ni tako dobra in topla samo do nas, ki smo z njo krvno povezani, in vseh naključnih mimoidočih otrok. Vseskozi podpira vse mogoče dejavnosti, ki se jih lotevajo Cerkljani, pa naj si bodo to skavti, nogomet ali kakšna dobrodelna akcija. Naj povem, da so ji na 70. rojstni dan cerkljanski gasilci pripravili posebno parado, ki se je, pričakovano, končala s hladnim pivom pri njej. KUD Cerkno je premierno prikazal doslej najuspešnejšo predstavo Kadu?, ki prav očitno zrcali siceršnje običajno vsakodnevno dogajanje na klopci pri Albinci. Spomnili so se je tudi lovci, ki se kar redno dobivajo pri njej. Ob odprtju Vojnega muzeja v Trebenčah se je Tito z Jovanko jasno ustavil tudi pri njenem šanku. Pri Albinci so do pred kratkim obešali razglas pustne obsodbe in vsa ta leta je gostila cesarsko-kraljevo sodnijo, ki je poleg toplega zavetja dobila tudi tisto ta pravo ocvirkovco, od katere jim bo teklo od ‘lohta’, pa kakšno šilce seveda. Za mnoge može ni nedelje, da ne bi po maši zavili k Albinci. To je zanje pravi ritual. Albinca je uspela obdržati tisto klasično osrednjo gostilno, ki jo ima vsaka vasica, kjer se dobivajo ljudje vseh vrst. Največ strank je upokojencev, ki stari in modri velikokrat pripovedujejo prekrasne zgodbe o naši zgodovini, sploh pa tiste ta sočne anekdote o raznih prebivalcih našega malega mesta. Albinca, seveda vajena takih ‘patronov’ kdaj kakšnega malo ošteje, češ da nima prav, ali pa zraven doda še kakšno svojo.

Kaj pa Albinca, ki ne ‘kelnari’? Jo sploh kdo pozna brez predpasnika in kozarca v roki? Zelo rada je med ljudmi in se udeležuje raznih prireditev. Vsako leto jo boste zagotovo srečali na ženskem turističnem rallyju. Navdušuje se nad kakršnimi koli srečelovi, loterijami, takimi ali drugačnimi srečkami. To je njeno veliko veselje in strast. Včasih je bila dobesedno bukvožer. Požirala je knjige eno za drugo. Zdaj, ko je televizija in tudi oči niso več tisto, kar so bile, pa se raje udobno namesti pred TV in pogleda kakšno nadaljevanko. Zelo pri srcu so ji tudi idrijske čipke in nasploh lepe ročno izdelane stvari.

Je zelo čustven in ljubeč človek, ki ima srce odprto za prav vsakega, ki bi prišel do nje. Mogoče je tu razlog, da se nikoli ni poročila in imela otrok? Mogoče pa je prav njena vseživljenjska samskost razlog za njeno vedrino in mladostnost pri 72-tih? A to ve samo ona.