ZGAGA

Koliko je frustracij ljudi zaradi omahljivih politikov ali vodij, ki odločajo tako, da odlašajo pomembne odločitve iz dneva v dan? Koliko je tistih, ki na vaš predlog odgovorijo z morda, ko veste, da bi morali z odločnim ne ali odločnim da? Kolikokrat se vam zdi njihovo mencanje povsem neutemeljeno in po domače brez veze? Kupovanje časa z nekonkretnimi odgovori ne pripelje daleč, v resnici da vaše in verjetno tudi delo koga drugega celo v rikverc.
Pri takih smo kmalu tam, ko niti ne vemo, kaj naj si mislimo. Vemo samo, da ne moremo nikamor, ker od cincastih vodij nimamo pravih navodil. Jih tudi ne bomo imeli.
Ta neodločnost nas upravičeno moti. Zajeda se v vse pore organizacije. Za to osebnostno lastnostjo, ki naj je pravi vodje ne bi imeli, tiči vsaj en zajec, ki je prav tako rak te družbe – izogibanje odgovornosti. Kako se lahko vodja sploh izogiba odgovornosti, se vprašamo. Kot vodji bi mu moralo kapniti, da nikakor. Pa mu ne. Gnjus.
Za neodločnostjo se pravzaprav skriva milo priznanje tega omahljivega vodje. Sploh se ni sposoben odločati, ker se ne (spo)zna. Zato odločitve raje prepušča drugim, ki so boljši vodje, da postane njihova marioneta, prostovoljno, z vso vdanostjo in v znak obupa nad samim sabo. Prosim vas, kateri pravi vodja pristane na to, da je lutka?
Če vemo, da mi nočemo biti lutke, moramo biti odločni. Odločni smo lahko, če smo prepričani v to, kar smo, v to, kar delamo, v to, zakaj to delamo, in za vse, kar naredimo, tudi odgovarjamo.
Enostavno.
Naša naloga je, da se prepričamo.  Oborožimo se z znanjem, tistim, ki je dosegljivo v obliki knjig, člankov, sploh pa s tistim, ki je v glavah ljudi in le-to, vemo, je neskončno.
Mnogi vodje iz prejšnjih obdobij se zavedajo, da je treba biti odločen. Že s srepim pogledom dosežejo, da je hitro tako, kot hočejo oni. Ljudje ubogljivo upoštevajo njihovo voljo. Tudi navajeni so, da se tako dela z njimi. Vendar …
Koliko ur učenja in koliko dragocenih izkušenj svojih podrejenih s tem zamujajo? Kakšen je ‘izkoristek’ potenciala ljudi v tem primeru? Ničti? Minimalen? Slab?
Izkaže se, da ta sorta odločnih vodij ne odloča kaj prida in niti ne na primeren način. S svojo oholostjo se izognejo odnosom s podrejenimi. Tistimi, ki običajno od njih terjajo odločitve, ki jih povprašajo tudi kaj takega, na kar ne znajo odgovoriti. Zato je njim najbolje voditi tako, da se ne pusti nobenega zraven, seveda, da se izognejo odločitvam. Hm, ali v tem primeru sploh še vodijo?
Sodobni leaderji si česa takega ne smejo privoščiti. Sodobni vodje so informirani. Iz vseh strani. Poslušajo in tudi slišijo, hočejo slišati, ker se zavedajo, da ne morejo vsega vedeti. Ob ključnih dogodkih se ne skrivajo pred ljudmi, ki zagovarjajo drugo resnico. Ne branijo se s tem, da ljudi razdelijo na različne barvne odtenke in ne s tem, da vidijo zadaj vedno podle interese ljudi, ki mislijo drugače.
Sodobni vodje so odprte glave in sprejemajo mnenja vsakega od nas. Tako je res težko odločati, zato le redki zberejo toliko poguma, da se javijo na pomembne položaje. Če se že javijo, jih ne spustimo nanje v strahu, da če bodo poskrbeli za vse, bo za nas ostal premajhen delež.
Ko bomo dozoreli in jih spustili na vrh, bo z vrha zavel nov veter. Ja, težko bo za vse v dolini, a le tako si bo kdo od dolinarjev sploh kdaj želel tudi sam na vrh in delati v korist ljudi.
In ravno množico slednjih ta svet še kako potrebuje.