ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Če še sama ne veš, kaj bi.

Toliko ljudi bi. Bi to. Bi ono. Bi tisto. Bi vse. Bi čim več. In z moje strani vprašanje? Kaj pa je to, ono, vse, čim več? Molk.

Poklicno deformirana potrebujem več informacij. Predvsem odgovor na zakaj? To bi zato, da bi to. Bi ono, ker bi rad tisto. Teh povezav ne znamo narediti. Ne znamo razmisliti, kaj potrebujemo. Ne vidimo, kaj vse je treba prej zagotoviti, da bi zadevo izpeljali. Zanima nas samo končen cilj, pot nas ne briga.

A vse velike stvari so velike zaradi dolge poti, ki so jo morale dati skozi. Vse stvari, za katere še danes vemo ali še danes uživamo njihovo uspešno izvedbo.

Pri zbiranju sredstev je ključno vedeti, kaj je to in vse ostalo. Brezciljno tavanje nam bo v teh časih prej škodilo kot pomagalo.

Kdaj se počutimo najbolj paf in nebogljeni? Kdaj si mislimo, da naše življenje nima smisla? Je mogoče to takrat, ko nimamo cilja? Kaj pa takrat, ko že na začetku vemo, da nam zaradi določenih ovir, ki jih mogoče vidimo le mi, ne bo uspelo? Se nam morda to dogaja prav vsak dan, saj se ne zavedamo, da moramo naše cilje sesekljati na male cilje, ki počasi vodijo k tistemu velikemu?

Cilji pri nepridobitnih projektih niso izraženi v številkah in valutah, temveč so običajno precej neotipljivi. Otipljivost pridobijo sčasoma in začnejo krojiti kakovost življenja vseh nas, čeprav se večina tega ne zaveda ali pa se ji zdi vse to naše delo nepomembno. Za otipljive ali neotipljive stvari vedno rabimo določena sredstva in vsakokrat je prav, da jih porabimo tako, kot se spodobi in za pravi namen.

Samo malo, kaj je že naš namen? Kaj že bi? Jaz bi to, ti bi ono, … Oh, in smo spet na začetku.

Ponoven dokaz, da je res nujno, da se v organizaciji odločate skupaj za skupni cilj. Za skupno poslanstvo. Ko ga imate, se ga držite. Vsi, brez pomislekov. Tako se bo cilj jačal, postajal del vseh vas in bo vedno močnejši. Pravo mero njegove moči boste ocenili, ko ne boste več uporabljali besede bi, temveč bomo.

Ko boste bi zamenjali z bomo, boste vedeli, da vam dobro kaže. Takrat boste vedeli, kaj točno potrebujete, da vam bo uspelo. Drugačen način mišljenja pa privlači priložnosti. Velikokrat se zgodi, da se kar same od sebe začnejo ponujati. Najprej male, potem velike.

Jih bomo prepoznali ali bomo še naprej otožno lajnali bi bi bi

Koliko je frustracij ljudi zaradi omahljivih politikov ali vodij, ki odločajo tako, da odlašajo pomembne odločitve iz dneva v dan? Koliko je tistih, ki na vaš predlog odgovorijo z morda, ko veste, da bi morali z odločnim ne ali odločnim da? Kolikokrat se vam zdi njihovo mencanje povsem neutemeljeno in po domače brez veze? Kupovanje časa z nekonkretnimi odgovori ne pripelje daleč, v resnici da vaše in verjetno tudi delo koga drugega celo v rikverc.
Pri takih smo kmalu tam, ko niti ne vemo, kaj naj si mislimo. Vemo samo, da ne moremo nikamor, ker od cincastih vodij nimamo pravih navodil. Jih tudi ne bomo imeli.
Ta neodločnost nas upravičeno moti. Zajeda se v vse pore organizacije. Za to osebnostno lastnostjo, ki naj je pravi vodje ne bi imeli, tiči vsaj en zajec, ki je prav tako rak te družbe – izogibanje odgovornosti. Kako se lahko vodja sploh izogiba odgovornosti, se vprašamo. Kot vodji bi mu moralo kapniti, da nikakor. Pa mu ne. Gnjus.
Za neodločnostjo se pravzaprav skriva milo priznanje tega omahljivega vodje. Sploh se ni sposoben odločati, ker se ne (spo)zna. Zato odločitve raje prepušča drugim, ki so boljši vodje, da postane njihova marioneta, prostovoljno, z vso vdanostjo in v znak obupa nad samim sabo. Prosim vas, kateri pravi vodja pristane na to, da je lutka?
Če vemo, da mi nočemo biti lutke, moramo biti odločni. Odločni smo lahko, če smo prepričani v to, kar smo, v to, kar delamo, v to, zakaj to delamo, in za vse, kar naredimo, tudi odgovarjamo.
Enostavno.
Naša naloga je, da se prepričamo.  Oborožimo se z znanjem, tistim, ki je dosegljivo v obliki knjig, člankov, sploh pa s tistim, ki je v glavah ljudi in le-to, vemo, je neskončno.
Mnogi vodje iz prejšnjih obdobij se zavedajo, da je treba biti odločen. Že s srepim pogledom dosežejo, da je hitro tako, kot hočejo oni. Ljudje ubogljivo upoštevajo njihovo voljo. Tudi navajeni so, da se tako dela z njimi. Vendar …
Koliko ur učenja in koliko dragocenih izkušenj svojih podrejenih s tem zamujajo? Kakšen je ‘izkoristek’ potenciala ljudi v tem primeru? Ničti? Minimalen? Slab?
Izkaže se, da ta sorta odločnih vodij ne odloča kaj prida in niti ne na primeren način. S svojo oholostjo se izognejo odnosom s podrejenimi. Tistimi, ki običajno od njih terjajo odločitve, ki jih povprašajo tudi kaj takega, na kar ne znajo odgovoriti. Zato je njim najbolje voditi tako, da se ne pusti nobenega zraven, seveda, da se izognejo odločitvam. Hm, ali v tem primeru sploh še vodijo?
Sodobni leaderji si česa takega ne smejo privoščiti. Sodobni vodje so informirani. Iz vseh strani. Poslušajo in tudi slišijo, hočejo slišati, ker se zavedajo, da ne morejo vsega vedeti. Ob ključnih dogodkih se ne skrivajo pred ljudmi, ki zagovarjajo drugo resnico. Ne branijo se s tem, da ljudi razdelijo na različne barvne odtenke in ne s tem, da vidijo zadaj vedno podle interese ljudi, ki mislijo drugače.
Sodobni vodje so odprte glave in sprejemajo mnenja vsakega od nas. Tako je res težko odločati, zato le redki zberejo toliko poguma, da se javijo na pomembne položaje. Če se že javijo, jih ne spustimo nanje v strahu, da če bodo poskrbeli za vse, bo za nas ostal premajhen delež.
Ko bomo dozoreli in jih spustili na vrh, bo z vrha zavel nov veter. Ja, težko bo za vse v dolini, a le tako si bo kdo od dolinarjev sploh kdaj želel tudi sam na vrh in delati v korist ljudi.
In ravno množico slednjih ta svet še kako potrebuje.

Pravijo, da tistemu, ki zna slišati besedo ne, dobro kaže v življenju. Ne-jev je v življenju nešteto. Po eni strani se jih bojimo, po drugi strani pa so nam dober smerokaz, kako naprej.
Bernard Ross, ki je v svojem poklicnem življenju zbiratelja sredstev že velikokrat prosil, jih je v svoji knjigi The Influential Fundraiser: Using the Psychology of Persuasion to Achieve Outstanding Results tako lično zbral na enem mestu, da marsikdaj preletim ta kratek spisek, ki mi pomaga usmeriti pozornost v razloge za določene ne-je, ki jih pogosto doživljam, da seveda čimprej poiščem pot naprej.

Tukajle je:
Ne, ne za to
Ne, ne za tebe
Ne, ne jaz
Ne, razen če
Ne, ne tako
Ne, ne sedaj
Ne, preveč je
Ne, premalo je
Ne, pojdi stran

In hkrati se že dalj časa poigravam z mislijo, da jo nekolikanj poslovenim, tako poenostavim in vam privarčujem čas, ki bi ga porabili, če bi iskali rešitve. (Pri takih primerkih se jih namreč ne splača.)

In, tukajlele je:
Ne, ne za to, ker ne vem, kaj to je
Ne, ne za tebe, ker nisi ta prave barve
Ne, ne jaz, ker mi je en žlahtnik zrihtal službo in nisem vedel, da bom moral kar nekaj odločati
Ne, razen če narediš tako, da bodo vsi mislili, da je ideja moja
Ne, ne tako, ker tako ne razumem, saj drugače pa tudi ne
Ne, ne sedaj, ker še nisem pripravljen, kar pa tudi ne pomeni, da kdaj bom
Ne, preveč je, ker niti ne vem, koliko hočem
Ne, premalo je, ker je zame osebno premalo
Ne, pojdi stran, ker veljajo vsi zgornji ne-ji in se mi ne daaaaa.

Šalo na stran. Bomo kdaj v poziciji, ko bomo mi nejali vsepovprek? Verjetno kdaj. Bomo isti? Nekateri zagotovo. Zagotovo pa bomo vsi tisti, ki nam pogosto govorijo ne, ko hočemo dobro za vse, vsaj kdaj za trenutek pomislili, kako je človeku na drugi strani in se z njim vsaj pogovorili.
Zna se zgoditi, da se prav takrat zavemo, da si ta oseba sploh ne zasluži ne-ja, temveč vso našo pozornost.
In če se bo, zna biti to eden najboljših da-jev v vaši karieri. Kar vam iz srca privoščim. Lep praznik dela!