Ko smo bili otroci, nismo gledali poročil. Po zajčkih smo šli spat. Če je televizor delal in oddajnik na Lajšah oddajal, smo na tistih štirih kanalih gledali filme. Ker še ni bilo opozoril, da ima film lahko na kakršno koli pretresljivo vsebino, smo gledali vse. In ko je bil kakšen strašljiv prizor, smo kmalu zaslišali pomirjujoč glas ‘pa saj je samo film’.
Preprosto opozorilo na to, da to s čimer smo soočeni, ni res, je vselej postavilo stvari na pravo mesto.
Želela bi si, da bi ljudje začeli uporabljati tudi izraz ‘pa saj je samo družbeno omrežje’, ki bi imel prav isti pomen. Kar vidiš, ni res.
Naj bi veljalo, da če nas ni na družbenih omrežjih, če ne objavljamo vsak dan, preprosto ne obstajamo.
Pa je to res? Sprva verjamemo in opazujemo. Kdo je tam, kdo piše (vključno z mano zdaj), kdo ima kaj vrednega povedati?
Ugotovimo, da ob objavi vabila na nek dogodek, le-to doživi slab odziv, ob objavi žalostne novice, še slabšega, ob objavi dejstva, morebiten odziv tistih, ki se ne strinjajo.
Kaj pa če uporabimo dosežek, da povemo, koliko boljši smo od vseh Zemljanov, kaj pa kakšna šokantna novica iz zasebnega življenja nekoga, ki ga ne maramo, to stvari kaj prida spremeni. Užge tudi laž ali šimfanje kogarkoli. Takrat se začne dogajati, dobili smo pozornost. To je to!
Potem pogledamo drugo plat teh ljudi, ki objavljajo. Ugotovimo, da vse življenje namenijo prav temu – kaj bodo objavili, kaj vse bodo naredili, da bodo dobili všečke in srčke. Sprašujemo se, če sploh še živijo ali le životarijo v stremljenju k pozornosti.
In ko se z njimi zapletemo v pogovor zaveje veter njihove praznine … Kar nas kot opazovalce sploh ne (za)čudi.
Brez štorije ne hodi na oder, mi je nekoč rekel znan slovenski glasbenik svetovnega kova. Žal ga ne boste našli na socialnih omrežjih. Ne živi v filmu, temveč ustvarja za vse nas vrhunsko muziko.
To njegovo vodilo je z leti postalo tudi moje. Povej, ko imaš kaj povedati, sicer bodi raje tiho. Vedno je pod vprašajem, kaj od povedanega bo poslušalec sploh dojel (v branje priporočam knjigo Noise: A Flaw in Human Judgement od Kahnemana).
Obenem velja, da bolj ko se oglašamo, manj nas slišijo, in vsa naša prizadevanja za pozornost izhlapijo.
Ostaneta nam samo dve možnosti.
Ena je, da kričimo, še bolj šokiramo, še bolj manipuliramo. Učinek bo, a kratkotrajen. (Če vas zanima več, svetujem branje knjige Leonarda Mlodinowa Emotional: How feelings shape our thinking)
Druga pa je, da se spravimo k sebi in premislimo dvoje, kaj sploh hočemo od tega življenja in kdo je tisti, ki mu to lahko zaupamo.
Verjamem, da pridete do spoznanja, da zdravje in notranji mir presežeta vse ostalo. Če imate to dvoje, lahko za vse okoli vas rečete ‘pa saj je samo film’, saj veste, da so zanj napisali scenarij drugi in k sreči v njem ne nastopate.
Verjamem, da ste sposobni napisati svoj scenarij filma, ki ne bo nikoli predvajan, ker za to ne vidite potrebe. Gledate ga samo vi in vaši najbližji in v njem skupaj uživate. Verjamem, da bo tako dober, da če bi ga videli drugi, bi si samotolažeče rekli ,pa saj je samo film‘, ker ne bi verjeli, kako preprost je in enostavno najboljši.
Ni dolgo, kar smo se vrnili iz Londona in dovolite, da vam na ta način strnem nekaj misli, ki nam bodo mogoče koristile pri našem delu ali pa nam bodo samo v zabavo.
Kot je znano je neprofitni menedžment v Veliki Britaniji povsem nekaj drugega, zato sem v tem zapisu uporabila kar način iz Igrišča, ko vas želim spomniti na področja, ki so obravnavana tam.
Naša pot se je prvič zapletla s čakanjem na letalo na Brniku, potem pa smo na Heathrowu precej precej časa čakali v letalu, saj nimajo ljudi, ki bi nam pripeljali stopnice, da bi lahko prišli na terminal. V letalu so si ljudje vsak po svoje razlagali, kaj je narobe. Mene je stanje še najbolj spominjalo na zgodbo o gradnji egipčanskih piramid, kjer je bilo omejeno število sužnjev in so vodje gradbišč morali dejansko menedžerirati tisto malo ljudi, da so sploh lahko dokončali gradnjo. Če so bili do njih grobi in jih pretepali, poškodovani niso mogli delati. Če jim niso dali hrane, niso imeli moči za tako težko delo. Kot so nas učili, naj bi se prav tukaj rodila veda menedžmenta, saj so vodje morali najti druge načine, da so lahko dokončali projekt.
Če bodo Angleži pomislili nato, ne vem, gotovo pa je, da bodo morali nekaj ukreniti, saj so v času našega obiska stavkali tako železničarji kot državni tožilci, 30 % plače zahtevajo zdravniki, puntajo se medicinske sestre in pomočnice na domu, medtem ko učitelji hočejo samo 9 % več. Dejansko so vse storitve na voljo, ampak za zelo zasoljeno ceno (npr. taxi za 20 km stane 120 €).
Velika večina pisarniških delavcev dela hibridno (VRTILJAK). 2 dni v tednu so doma, 3 pa v pisarni. Tako jih tudi manj prizadenejo podražitve goriva. Pri tako dobro urejenem javnem prevozu za Londončane to niti ne predstavlja velike skrbi.
VB se mi je vedno zdela kot dežela jasne komunikacije, v 9,5 milijonskem Londonu, kjer je to maso ljudi treba nekako usmerjati in voditi, so tako navodila zelo jasna. Všeč mi je bil v večini primerov prisoten obraten pristop, kjer niso svarili pred kaznimi, ampak predlagali na način Kaj ko bi ali pa Pri nas smo pa prijazni do osebja in z ljudmi lepo ravnamo (GUGALNICA, SMETNJAK).
V času našega obiska v Londonu smo doživeli tudi intenzivno medijsko poročanje ob smrti 40-letne Dame Deborah James, ki je ravno te dni zgubila bitko z rakom črevesja. Vsi mediji so poročali o njeni krilatici Check your poo (Preglej svoj drekec). Precej žalostno, ampak gospa je pred smrtjo ogromno naredila za osveščanje o tej vrsti raka in uporabila sodobne kanale, da je dosegla čim več ljudi. Prejela je tudi naziv Dame od kraljeve družine. (GUGALNICA, PLEZALNA STENA)
Še kot zanimivost, po Londonu že vznikajo trgovine Amazon Fresh, kjer ste z aplikacijo Amazon popolnoma samostojno kupec in prodajalec v eni osebi. Zanimivo je, ker te v trgovino vabijo z letaki, ki ti jih dajo na ulici. Lep primer, kako uporabljajo ustaljene načine (deljenje letakov), da ljudi privabijo na digitalne načine nakupovanja.
Čeprav se zdi, da je v Londonu vse blizu in ne porabimo veliko časa, je to predvsem občutek, ki ga daje zelo dobro organiziran javni prevoz, ki mase ljudi prevaža z vlaki in avtobusi, ki jih čakaš največ 10 min. Malokdo je med prevozom pasiven, temveč izkoristijo čas za priprave na sestanke, branje, ogled filmov, SMS, in ja, seveda tudi za ličenje, britje in podobna opravila. (DROG)
Kaj pa fundraising? (TIBETANSKI MOST) VB je the land of professional fundraising in res srečaš različne akcije zaprošanja na različnih koncih. V lokalni trgovini zbirajo za diabetike, na letališču imaš (polne) zbiralnike drobiža, ipd. Na TVju predvsem zaprošajo za afriške otroke. Veliko je oglasov, kjer trgovina ali podjetje zraven svoje plačljive storitve obljublja namenitev določenih odstotkov sredstev še neko neprofitno organizacijo. Vse organizacije se na vsakem oglasu identificirajo s t.i. Registered Charity Number.
Že tradicionalno v VB seveda zaprošajo tudi za živali, tudi za domače živali. Donatorjem nudijo knjižico s strokovnimi nasveti, ki so jih napisali strokovnjaki o pravilni negi muc. Pri nas velikokrat pogrešam sodelovanje s strokovnjaki. Ne vem, kako uspešni so, ampak tudi to kaže na trend globine, ne širine, ki ga večkrat omenjam tudi v mojih predavanjih. Obenem pa na to, da bo bodo ljudje donirali, če bodo dobili nekaj v zameno, kar že nakazuje na trende socialne ekonomije.
London ZOO (društvo so že skoraj 200 let) ima lepe primere, kjer donator lahko kupi ali reciklirano klopco iz 200 plastenk ali pa odtis tačke s posebnim posvetilom. Mogoče pa si želiš virtualno posaditi drevo, kar ti tudi omogočijo.
The British Museum je za obiskovalce brezplačen, a zategadelj tudi natlačen. Na vsakem vogalu ima polne zbiralnike in priporočeno donacijo 5 £, kar usmerja donatorja, da se laže odloči. Obenem vse non-profit intenzivno vabijo k rednemu članstvu in tudi jasno izpostavljajo koristi rednega članstva. Imenitna so mi bila tudi navodila, opozorila v muzejih, kjer so podpisani Trustees, torej kuratorji, ljudje, ki jim je bilo zaupano, da skrbijo za to ‘narodno bogastvo’ (KLOPCA).
Pri SMS donacijah je zanimivo, da apelirajo k rednim SMS donacijam, kjer donator nameni 2 £ mesečno. (Za primerjavo sendvič v trgovini stane 3,95 £) Zanimivo nizko postavljeno, ampak verjetno so izračunali, da se jih tako več odloči za prispevek (less from many pristop)
Se je pa ena Charity pohvalila, da so prvi na svetu, kjer lahko otroci sami izberejo botre. Oglas prikazuje male Afričane, ki zbirajo med slikicami potencialnih botrov, in zadovoljne Britance, ki so bili izbrani.
Moram pa reči, da sem opazila tudi ogromno reklam za psihoterapevtske aplikacije, tudi drugi oglasi vsebujejo sporočila, kje je vaša zone off, se pravi mesto, kjer se spočijete, kjer se odklopite od dela, kjer se lahko počutite udobno (PITNIK).
In še glede šole, jap, v VB imajo otroci še vedno pouk, vse do 23.7. Vsega skupaj 6 tednov počitnic, a smo zasledili članek v časopisu, da bi nekateri starši želeli, da so še krajše. Javne šole so praviloma brezplačne, treba je doplačati malico. Otroci so v uniformah, kar je bistveno cenejše za starše. Kar sem govorila z lokalci, so seveda boljše šole plačljive. Moram pa reči, da razstave v muzejih zelo temeljijo na načelu manj je več in na storytellingu, kar seveda olajša pomnjenje. Dejstva so predstavljena preprosto in podkrepljena z izjavo znanstvenika ali strokovnjaka. (TOBOGAN)
Seveda smo bili v Londonu v času LGBTQ+ meseca in je bil okrašen z mavričnimi zastavami. S tem oni nimajo težav, mogoče tudi zaradi Freddieja Mercuryja.
Ja, Show must go on, upam, da se vam je ob mojem zapisu utrnila kakšna nova ideja, kako delati drugače, bolje in učinkoviteje.
ZGAGA 
You must be logged in to post a comment.