ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

granted10

 

Nekaj nas je na tem svetu, ki imamo eno veliko napako. Smo samoumevno samoumevni. In prepozno spoznamo, da je prav ta naša lastnost v resnici ovira, da bi nam uspelo narediti še več, kot že sicer naredimo. A zakaj naredimo? Ja, ker smo samoumevni. A zakaj bi želeli narediti več? Ker je to nam samoumevnim samoumevno. In zakaj dejansko samoumevni ne naredimo več? Ker ostali, recimo jim nesamoumevni, tega sploh ne opazijo, ker mi samoumevni to naredimo, ne da bi stvar obešali na velik zvon. Itak.

Kdaj se tudi vprašamo, če se lahko spremenimo iz samoumevnih v nesamoumevne. Seveda se lahko in to se tudi neredko zgodi. Takrat se recimo začnejo pojavljati razne izredne odpovedi, mobingi, čustvene manipulacije, pisma bralcev in razna druga metanja polen pod noge. Seveda s strani nesamoumevnih, ki nimajo več podpore samoumevnih, ki so spremenili svoje ‘umevno’ stanje in se naučili reči zanje precej težko izgovorljivo besedo ne. Itak.

O vsem tem začnemo razmišljati tudi ob takih dogodkih, ki so se v Sloveniji dogajali prejšnji teden. Samoumevni gasilci so samoumevno šli pomagat. Zanimivo statistika iz raziskav pojava filantropije pravi, da je med nami največ 1 % vseh nas filantropov; se pravi ljudi, ki pomagamo zato, ker je to naša želja, težnja ali celo nuja.  Zanimivo, da je pri naših dveh milijonih prebivalcev pomagalo ravno 20000 gasilcev, ne? Statistika se je tudi tokrat izkazala za pravilno. Itak.

Si sploh predstavljamo, koliko je to? 20000 gasilcev ne bi spravili v Stožice, kar tretjina bi jih ostala zunaj. (Če se pošalimo, jim država sploh ne more narediti zahvalnega dogodka, ker nima kapacitet.) Pa pomislimo, koliko dela je bilo opravljenega? Brez njih bi stežka v takšnem času spravili stvari v normalo. Vsa priznanja za prizadevnost tudi električarjem, policistom, gozdarjem, cestarjem … Itak.

Si sploh predstavljamo, koliko od nas je mirnih sedelo na kavču in vedelo in zaupalo, da bodo gasilci vse uredili, da bo tako, kot je bilo? Si sploh predstavljamo, kako so nam vsem gasilci samoumevni?

Pa je prav, da so? Kako bi reagirali, če se zaradi negativnih opazk nekaterih, ki so jih utrujeni in nenaspani gasilci doživeli te dni, le-ti odločijo, da ne bodo več pomagali. Da ne bodo več tako samoumevni. Potem bi se vsi ‘upravičeno’ jezili, bentili čeznje, ker ne bi mogli v dolino v službo, v šolo. Krivili bi državo, občino, krajevne skupnosti. Vse zaman. Odločitev je padla, ne bomo več samoumevni.  Tudi oni imajo vendar vso pravico, da se obnašajo tako kot večina, in si, sede na kavču, mislijo, da bo že kdo drug uredil zadeve, pa četudi gre za življenja? Itak.

A filantropom take stvari ne dajo spati. Gasilci spadajo mednje. Pridejo vselej, vidijo, kaj je treba postoriti in to tudi naredijo. To je v njih, to oni preprosto morajo. In kdor koli jim kar koli očita, je nevešč in neizkušen in, oprostite izrazu, neumen. Gasilci so največja humanitarna organizacija pri nas, če tega ne razumete, jih vsaj pustite na miru, da opravljajo svoje dobro delo. Itak.

Prikrade se nam še ena misel. Mar nismo tisti, ki smo samoumevni, posledično manj spoštovani? Da, manj smo spoštovani, ker vidimo, kaj je treba storiti, ker iniciramo nove stvari, nove projekte, nove razvojne ideje.  Ne mislimo na to, ali nas bo kdo opazil in spoštoval, ker nas prav to, da inoviramo in delamo dobro za ljudi, žene, dela žive in osrečuje. In dejansko smo zelo spoštovani le od tiste peščice, ki nas razume in se vede prav isto. Itak.

In tukaj smo v resnici samoumevni v veliki prednosti pred drugimi. Vemo, znamo kako in če poiščemo eden drugega, še kako spreminjamo ta svet, ki pa nas, klasika, vedno znova kaznuje, ker ne delamo po njegovih pravilih. Sprašujemo se, mar ne bi bila brez nas samoumevnih prejšnji teden še vedno večina cest neprehodnih, kar nekaj lačnih ljudi v odročnih vaseh, zaprtih šol in podjetja bi zagotovo beležila še večji izpad proizvodnje. Itak.

Je že prav, da obstajamo mi samoumevni, brez nas bi ostali svet skoraj zagotovo mrknil ali pa se utopil v svoji nekreativni sivini. Samoumevni vemo, da nismo nepogrešljivi. Samoumevni vemo, da je nesamoumevnim samoumevno, da smo nadomestljivi.  Vemo pa tudi, da je največja napaka slednjih prav to da nas zamenjajo s sebi enakimi, enako nesamoumevnimi. In tudi vemo zakaj. Ker izguba nesamoumevnega precej manj boli.

Samoumevno, itak.

Poznate zgodbo o Petru Klepcu? Otroci, ki smo to slikanico imeli na seznamu čtiva za Bevkovo značko, zagotovo poznamo vsaj verzijo Franceta Bevka, ki je po svoje predelal slovensko legendo o pastirčku iz Osilnice. Bevk je v svoji zgodbi pridal močna sporočila, ki jih vsekakor ne gre prezreti. Naj vam povem, zakaj je meni tako pri srcu.
Namreč majhen boren in švohoten fantič z željo biti ob in pomagati materi, mora iti služiti h kmetu, ki je premožnejši, da bi mati bajtarica lahko preživela. V službi ni bogvekako uspešen, ne priljubljen, saj ga drugi pastirji zaničujejo, pretepajo, …

Nekega dne izgubi ovco in jo odide iskat. Na jasi opazi deklico, ki spi na žgočem soncu. Napravi ji zastor iz veja bližnjih grmov, da je ne bi opeklo. Deklica se zbudi in v zahvalo Petru ponudi vodo, ki teče po bližnji skali. Izkaže se, da je deklica gozdna vila in da s pitjem vode Peter dobiva nadnaravno moč. Ko spije prvič, se okrepi v tolikšni meri, da zlahka izruje mlado brezo. Drugič se lahko loti že mogočne jelke. Po tretjem požirku pa že premakne ogromno skalo.

Peter postane močan, nepremagljiv. Ravno to, kar je potreboval. Gorska vila izgine, on se odpravi k sopastircem in jim da vedeti, da z njim ne gre več niti češenj zobati niti krav pasti. Odpravi se domov in se loti opravil na njivi, da bi zagotovil materi in sebi dovolj hrane.

Pri Bevkovi varianti mi je strašansko všeč konec, kjer pisec zapiše: »Petra Klepca se ni upal nihče nadlegovati. A svoje moči ni rabil le zase, priskočil je tudi drugim na pomoč, če so bili v stiski. In tako je prav. Kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati. Lepo bi bilo, če bi bilo mnogo Petrov Klepcev na svetu!« Tekst spremlja simpatična ilustracija Marjana Mančka, kjer na pogled šibak fantič iz vode rešuje gospoda obilne postave.

Torej, če že imamo moč, velja le-to izkoristiti v dobro vseh nas. Verjamem, da se tega zaveda vsak pravi zbiratelj sredstev.

Petra Klepca je mogoče na naš poklic navezati tudi zato, ker pooseblja štiri ključne vrline, ki naj bi jih imel fundraiser. Zanimivo je, da je te vrline kot v literaturi o prodaji, možno strniti v 4P. Tokrat ne gre za produkt, ceno, lokacijo in promocijo, temveč za poštenost, prijaznost, potrpežljivost in pogum. V kolikšni meri nas zaznamujejo naštete vrline? Brez njih bomo vodje in zbiratelji sredstev v neprofitnih organizacijah le stežka prišli do take moči, ki bi nam zagotavljala svetlo bodočnost.

In kot je Peter vsako leto zoral njivo in jo obdeloval, se moramo tudi mi zavedati, da je delo, ki ga opravljamo v nepridobitnih organizacijah delo na dolgi rok in da je enkrat letina boljša, drugič slabša. Pa saj se sploh ne bi lotili tega dela, če ne bi bili obenem tudi vztrajni, kajne?

Ob začetku svoje samostojne poti kot svetovalka in predavateljica na področju fundraisinga, sem svoje pakete svetovanja poimenovala, recimo temu po Bevkovo. Tako dajem na voljo pakete z imeni mlada breza, mogočna jelka in ogromna skala. V čast rojaku Francetu Bevku in vsem tistim, ki izkoriščate svojo moč (= energijo in znanje) v dobro drugih.

Ker imajo nepridobitne organizacije različne želje in potrebe, naj imajo tudi možnost, da ocenijo, koliko dodatne moči oz. strokovnega znanja si želi z mojo pomočjo pridobiti. Več informacij o mojih predavanjih in seminarjih na temo fundraisinga za neprofitne organizacije pa najdete na www.agencija-lars.si/svetovanje/

A zakaj to počnem? Saj veste, kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati.

← Back

Your message has been sent

A smo mi ena fina država, ane? V svoji majhnosti na veliko kopiramo. In tudi če čisto majčkeno stvar skopiramo nimamo v sebi tega poguma, da bi zraven še priznali avtorstvo nekomu drugemu, ki je tekst dejansko napisal.

Ko vidim, kako se kopirajo moje ideje, si večkrat mislim, da kopija potrjuje original. Pa konec koncev so moje ideje usmerjene v to, da se imajo ljudje lepo in da se družijo in škode niti ne občutim, prej veselje, da nekaj dobrega deluje tudi v drugem okolju. Seveda si pa vzamem pravico, da si o plagiatorju pač ne mislim kaj prida dobrega in se v prihodnje izogibam sodelovanju.

Se pa pri vsem tem kar nekako vedno spomnim na tisto zgodbo, ki nam je bila povedana pri verouku, kjer je bila poanta v tem, da je en fante kot majhen ukradel iglo kot velik pa že pralni stroj in ko so ga dobili, je pristal ubožec v zaporu. Kot devetletna deca smo debatirali, če ne bi bilo prav, da bi ga starši, prijatelji in kdorkoli že drugi ustavili že pri kraji igle, pa ne bi bil v zaporu. In tako smo se zavedeli odgovornosti, ki jo imamo, ko vemo, da ne kdo ne ravna etično.

Pa prenesem to zgodbo na situacijo na Facebooku, koliko ljudi se ‘šlepa’ na ideje drugih in ni toliko, da bi post delilo ali na Twitterju retweetalo, temveč ga prepišejo, da potem zbirajo lajkite. Zapojmo eno Miserere takim, ki sploh nimajo kaj iskati na socialnih omrežjih, ker očitno nimajo kaj povedati. Pa preidimo k bistvu. A ne da to njihovo početje slutiti, kakšni ljudje so? Če krade poste in dobre ideje (in mi to dovoljujemo), verjetno čez par let ukrade tudi seminarsko, potem diplomo, potemci doktorat. Pa če tukaj goljufa, verjetno še kje drugje (upam samo, da ne delajo v kakšni trgovini ali na banki). In ves ta čas jih nihče ni opozoril, da to, kar delajo ni prav in so v resnici žrtve našega sprejemanja njihovega goljufanja.

Saj vem, da se čudno vse skupaj bere, vendar je vedno res, da smo za to, kar se nam dogaja in je po naših merilih napačno in narobe, vedno krivi sami, ker to dopuščamo.

No, vsaj na Facebooku obstaja hitra rešitev – klikneš odprijateljitev.