ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Prejšnji podaljšan vikend sem s sinom, kasneje pa z vso družino preživela na Ani Desetnici. To je festival, ki nikoli ne razočara, mesto, kjer si res želim biti vsak zadnji teden junija oz. prvi vikend julija. Na Ani Desetnici sem bila že desetič. Program mi je nudil ravno prav vsega.

Ker sem leta 2004 in 2005 vodila raziskavo publike tega festivala, katere rezultati so objavljeni tudi v mojem magisteriju, jo nekako še vedno ocenjujem. In letos je bil boom. Boom v tem smislu, da smo se tisti ta stalni preprosto porazgubili med vsemi novimi.

Interpretacij je lahko več. Najverjetnejša je, da so ljudje v 15ih letih pogruntali, da je to to. Prava zabava, brez tistega, kar naj bi k pravim zabavam po mnenju mnogih pritikalo, npr. litrom piva ali vina in bučni glasbi. Ne to je zabava za vse starosti, vse profile, totalni žur na ulici. Brezplačno za vse, od katerih je prav vsak posebej dobrodošel.

Sladkobo uličnega gledališča že peto leto prinašam tudi v Cerkno v okviru Festivala ALA. Na ALO prihajajo ljudje, ki so v petih letih spoznali, da je to pa ena fajn reč. In globoko sem jim hvaležna. Cerkljani, ki obiskujejo predstave, so mi tudi. Nekateri mi to povedo, nekateri na zanimive načine pokažejo. Glede na odziv v ponedeljek, ko smo gostili VOSA teater, jih je vedno več in jih tudi bo, upam, vedno več. V tisti uri, ko smo zatopljeni v predstavi, uživamo, se nasmejimo in se imamo fajn.

V petek sem prvič doživela odziv na profesionalno ulično predstavo v Idriji. Ljudje so se nabrali v večjem številu, kot sem pričakovala. Idrijčani so bili zelo odprta in odzivna publika, po predstavi so se mi zahvaljevali, mi stiskali roko in marsikdo je želel, naj ta dogodek ne bo edini. Na nek način so mi prišepnili, da se v Idriji nič ne dogaja, pa se niti ne strinjam s tem. Bi pa mogoče rekla, da se dogaja malo tako srčnih stvari, kot je ulično gledališče, ko mora publika z artistom dihati na enak način, da predstava tako dobro uspe. To se je v petek zgodilo in me zelo zelo veseli. Zahvaljujem se Tomažu, ki me je povabil, da sva lahko skupaj prinesla toliko smeha na plac v Idriji.

Hkrati pa je danes po meni lopnilo mnenje nekoga, da Cerkno prenese le veselice, s čimer se ne strinjam. Res ne. Mnogi organizatorji se trudimo prinesti nove vsebine in če bi bilo tole res, ne bi bilo na naših dogodkih nikogar. Verjetno se bo marsikdo strinjal z mano, da niso vsi v Cerknem zaposleni v tovarni in da se ne more vsega prilagajati ljudem, ki tam delajo. Mnogi opravljamo intelektualna dela, a je Cerkno v vedno večji meri le naš kraj bivanja, ne pa tudi ustvarjanja, kjer se dela največja škoda. Počasi se stvari spreminjajo, vendar zelo počasi. ALA mogoče prispeva k temu, da kdaj kakšen pedal zažene in gre vse vsaj malo hitreje. No, srčno upam, da je temu tako.

Če ni, bomo pač še naprej poslušali jamranje, ki je nekaterim Cerkljanom tako ali tako najboljši način eskapizma iz njihovega življenja, za katerega ne verjamem, da je tako pisano, kot bi lahko v teh čudovitih krajih med tako pridnimi organizatorji bilo.

Četrtki so bili pri meni vedno nekako zaznamovani, sploh v dijaških in študentskih dneh, ko so bili četrtki kot nalašč za to, da sem si lahko pred spanjem na tiho rekla: jutri pa domov. Hja, hud primer mešanice lokalpatriotizma in domotožja. Četrtek je tudi fantovski dan. Četrtki naj bi bili najbolj uspešni dnevi za sklepanje poslov, ker naj bi poslovneži v četrtek poskrbeli za bolj umirjen vikend. Meni pa so že dobro desetletje četrtki posebni zaradi pravzaprav precej žalostne štorije.

Namreč pred enajstimi leti sem delala v mednarodni organizaciji, kjer smo imeli kot registration clerki nalogo, da prebiramo prošnje za odškodnine ljudi, ki so bili izgnani iz Slovenije v nemška, poljska, avstrijska in italijanska taborišča. V treh letih dela na projektu sem prebrala na tisoče zgodb, vendar se mi je ta ‘četrtkova’ najbolj vtisnila v spomin.

O četrtkih je pisal gospod, ki je preživel vse trpinčenje in zlorabe v koncentracijskem taborišču in se po vojni tudi vrnil domov. Ne spomnim se točno njegovega imena niti ne imena taborišča, se pa zelo v živo spomnim njegove pripovedi. Namreč ves teden so v taborišču garali, ob kosu kruha in šalci vode in iz svojih teles poizkusili dejansko iztisniti kar največ moči, da bi se izognili tepežu lagerführerja ali njegovih pomočnikov. Po določenem času so postali kot čreda, vodljivi, marljivi, brez karakterja.

A lagerführer je to vsakodnevno rutino vsak četrtek zjutraj prekinil. Vse taboriščnike na njegovem oddelku lagerja je postavil pred zid in enega od njih ustrelil.

Kar tako, kar enega, po naključni izbiri.

To je pretreslo vse preživele.

In to teden za tednom, mesec za mesecem, … vsak četrtek zjutraj.

Truplo ustreljenega so pustili ležati tam. Nihče ga ni pobral. Vsi preživeli so bili takoj gnani na delo, nihče se ni smel ukvarjati z umrlim sotrpinom.

Gospod opisuje, kako se še vedno trese vsak četrtek, ker je v času, ko jih je v najbolj kruti različici doživljal v koncentracijskem taborišču, nekako sprejel to ‘navado’ in, četudi je sedaj svoboden, še vedno čaka na povelje, da se postavi pred zid. Miži in čaka, da bo najhuje mimo. V svojem spisu tudi razkrije vse svoje misli, ki so mu švigale skozi glavo vsako sredo zvečer. Bom jutri na vrsti jaz? Če bom, kam me bo krogla zadela? Bom dolgo umiral? Me bo kdo pobral? Me bodo pustili muham? Bom tako odrešen tega trpljenja?

Ne boste verjeli, ampak sredine večere in četrtkova jutra še vedno podoživljam s tem gospodom, ki je verjetno sedaj že pokojni. Njegova zgodba me je ganila, me v precejšnji meri streznila, mi dala misliti, kako je lahko človek človeku tak sovražnik. Spoznala sem tudi, česa vse je sposoben človeški izkrivljeni um. Še vedno iščem razloge, zakaj in kako je to sploh možno. Kaj je bilo lagerführerju, da je pobijal na tako krut način in pustil druge gledati, da so, če so že preživeli, ostali popolne čustvene razvaline. Počasi se bom menda sprijaznila, da teh odgovorov ne najdem nikoli.

Na nek način sem pustila tej zgodbi vplivati tudi na moje ‘finančno’ življenje, čeprav menim, da je denar v našem življenju samo nujno zlo. Namreč ko mi je banka dala možnost, da me enkrat tedensko obveščajo o stanju na mojem transakcijskem računu, sem takoj vedela, da bom izbrala četrtek zjutraj. In res dobivam vsak četrtek SMS, koliko denarja imam še oz. koliko ga nimam.

Verjamem, da je bolje imeti minus na računu, kot biti postavljen pred zid in razmišljati tako, kot je razmišljal gospod iz taborišča. Jaz zagotovo vem, da ne bom na vrsti. Nobeden me ne bo ustrelil. Svobodna sem in živim v miru. Pa tudi če sem porabila prav ves limit. 🙂 Denar v takih primerih nima prav nobene moči, pa čeprav mnogi mislijo, da je denar vse in vse svoje življenje osredotočajo na hlastanje po cvenku in drugih materialnih dobrinah.

Predlagam, da raje bolj cenimo stvari, ki jih jemljemo za tako samoumevne. Tudi mir je ena teh. Sama sem vam pravkar zaupala moj način, da se opominjam na to, da imam to srečo, da smo moji in jaz zdravi in svobodni. In jutri zjutraj, ko dobim SMS, se bom tako kot vsak četrtek zjutraj nasmehnila tej svoji sreči.

Dragi bralci, tudi vam želim zdravja in miru!

Sej mogoče ne bi nobenemu padlo na pamet, da o tem piše, meni so pa ugotovitve, do katerih sem prišla v tem tednu po obletnici valete, prav zanimive. Namreč od 80ih, ki predstavljamo letnik 77 v mojem malem Cerknu, nas je na obletnico prišlo 38. Na FB profilu nas je 37. Kar 24 od teh nas je bilo dejansko tudi na zabavi ob 20. obletnici valete. 7 naših FB prijateljev se je opravičilo. Od šestih pa ni bilo nobenega znaka, ali pridejo ali ne. Tako da smo predvidevali, da jih ne bo. In imeli prav. Zanimivo je, ker je očitno kar tričetrt sošolcev, ki imajo FB profil, tudi dejansko aktivnih in da je FB igral pomembno vlogo pri tem, kdo pride in kdo ne. Skratka, lahko sklepamo, da je FB kot socialno omrežje delal največjo reklamo za dogodek. Sošolci so komentirali, eden za drugega so vedeli, kdo pride in planirali zabavo. Tisti, ki živijo daleč, so na FB pisali vsem, da jih ne bo in pošiljali pozdrave. Z objavami statusov, z anketnimi vprašanji, objavami starih slik, smo ozračje čisto počasi segrevali in očitno uspešno pripravili večino FB prijateljev na to, da so se dogodka udeležili.

Ostalih 15 smo prepričali prek SMS ali elektronske pošte ali navadnih telefonov. Kljub temu, da nismo pošiljali vabil po pošti, smo dosegli lepo odzivnost sošolcev. (Vprašanje, kaj to v prihodnosti pomeni za pošto?) In imeli en fajn žur.

Vendar, ko sem opazovala, o čem se ljudje pogovarjajo, sem ugotovila, da tistih vprašanj, ki so včasih sodila v pogovore z ljudmi, ki jih nisi videl že pet let, skoraj ni bilo več. Odgovore je dal kar Facebook sam. Vedeli smo za poroke, za število in celo imena otrok. Vedeli smo, s čim se kdo ukvarja in kako služi kruh. To še zdaleč ne pomeni, da pa nismo napadli vseh tistih, ki nimajo FB profila z milijon vprašanji, da smo lahko kar mi zanje apdejtal njihov status in zapolnili rubrike a la zaposlitev, delovno mesto, razmerje, ki smo jih vajeni s Facebooka. Posledica te obveščenosti o življenjih naših bivših sošolcev je bila to, da smo precej hitro začeli graditi svoj odnos, primerjati poglede, deliti izkušnje, iskati stične točke, da bi v prihodnje tesneje sodelovali. To ocenjujem za zelo dobro.

V naših koncih je vedno veljalo, da žura od svojega letnika ne gre zamuditi, a čeprav se je v nekaterih primerih to zgodilo namenoma ali ne, je spet vskočil Facebook in nekako korigira stanje. Namreč po objavi slik iz zabave, so te na ogled vsakemu sošolcu in nekateri so se, kljub temu da niso bili tam v živo, vživeli v dogodek prek slik in komentarjev na Facebooku.

In Facebook dejansko omogoča nadaljnje zgodbe. Poleg komentarjev, lajkitov, si sošolci izmišljujemo nove in nove interpretacije naših fac, naših kretenj, poz, kar vsaj mene strašansko zabava. Mogoče res samo za to, ker te ljudi res dobro poznam in z njimi ne komuniciram samo prek Facebooka, temveč velikokrat tudi v živo in mi FB ne predstavlja osnovnega, temveč le podporno orodje pri komunikaciji z njimi.

Aja, še nekaj sem si potrdila, letnik 1977 je še vedno najboljši!