ZGAGA

Mnogi se sprašujejo, zakaj so Ekologi brez meja razglasili, da je današnja akcija Očistimo Slovenijo zadnja. Sami razlagajo, da zahtevajo sistemske rešitve, saj so verjetno ugotovili, da se v zadnjih dveh letih, razen tega da so bili uspešni na državnih razpisih, ni prav nič premaknilo. Komisije za razpisana sredstva seveda Ekologe podpirajo, prostovoljci in aktivisti jih podpiramo (lepo prosim, 270.000 ljudi, ki so leta 2010 sodelovali v akciji), kljub temu na tem področju ni nikakršnih ukrepov, ki bi stanje, na katerega so opozorili, izboljšalo.

Kolegi iz nepridobitnega sektorja ste verjetno že slišali za izraze, kot so QUANGO in podaljšana roka države. Gre za organizacije, ki so v tolikšni meri sfinancirane od države, da država meni, da lahko diktira njihovo delovanje. Nekaterim organizacijam to še kako paše, saj imajo zagotovljeno financiranje in ni treba na trg po sredstva za delovanje. Cilji, zaradi katerih so bile ustanovljene, se počasi prilagajajo željam države in iz te kuhinje dejansko dobimo kvazi neprofitno organizacijo, ki služi kot podaljšana roka države. 

Uspeh na več razpisih je lahko že prvi korak k temu, da tudi vaša organizacija postane QUANGO. Država ve, komu se ‘izplača’ dati. Morate se vprašati, če je to res tisto, kar si želite. Denarja bo dovolj, vendar je v taki organizaciji še vaša duša. Se boste prodali in delali tako kot želi vaš financer? 

Sama se ne bi. Delam po svoje, od države oz. sofinancerja pričakujem, da spoštuje moje delovanje, ga sofinancira, če ga resnično podpira. Če ga misliti usmerjati na svoj mlin, pa raje ne javim na razpis. Bo že kako. Če ne tako kot sem si zastavila, pa v manjši meri, pa še vedno kar se da dobro.

Zato Ekologe brez meja popolnoma podpiram v njihovi odločitvi. Zavedajo se, da nočejo postati QUANGO in nočejo državi ščititi ta zadnjo, kjer bi morala sama poskrbeti za nesmetenje svojega območja. Tudi v prihodnje bom vsako pomlad šla počistit ‘moj rajon’, ker so me v treh letih prepričali, da skupaj zmoremo več. Čestitke za akcijo, čeprav rezultatov zaradi pisanja ob tem času še ne poznam. Zadovoljna sem, da smo se premaknili naprej k čistejši Sloveniji. 

Saj mogoče ta naslov zveni preveč negativistično, vendar naj vseeno ostane, ker izraža mojo slabo voljo, ki jo doživljam, ko vidim, kako se recimo temu priznani časopisi lotevajo obravnave neprofitnih projektov. Zmotil me je kar cel članek (ki očitno samo polni prostor in bi ga z veseljem zamenjali za oglase, če bi kdo želel tam oglaševati) in izjavi dveh ljudi, ki naj bi bila strokovnjaka na področju pridobivanju sredstev od podjetij, čeprav to tisti, ki vsaj malo pozna ta sektor, ve, da ni res, saj izhajata iz organizacij, ki so večinoma podprte iz javnih sredstev, pa naj si bodo to državna ali evropska.

Nepoznavanje sektorja in dejanskega dela v njem je očitno tudi iz vsebine oz. obravnave tematike. Ni jasno, ali gre za iskanje donatorjev ali sponzorjev. Ker so očitno oba gosta in avtor članka preveč vpeti v evropske in druge mednarodne povezave, ne poznajo slovenske specifike, kjer gre za povsem različno obravnavo sponzorstva in donatorstva.

Pri sponzorstvu gre namreč za daj-dam odnos. Sponzorski vložki podjetja sodijo pod stroške oglaševanja. Za sponzorstvo podjetju izdate račun in od sponzorskega zneska plačate davek, ker je to dohodek iz pridobitne dejavnosti. Pri sponzoriranju ima podjetje pravico pričakovati povrnitev celotnega svojega vložka. Sponzorjem so sredstva nakazana na vaš račun investicija v nekaj, kar bo njim prineslo dobiček. Zato ni moč razumeti sponzorirancev, ki tega ne želijo oz. se tega želijo že po podpisu pogodbe nekako otresti, češ saj ne bo treba vsega tega delat’.

Strokovnjakinja, s katero sem v času svoje raziskave na temo fundraisinga prijetno kramljala, je zanimivo reagirala na dogajanja na sponzorskem trgu danes, ker po njenem sponzorji že toliko zahtevajo nazaj, da neprofitne organizacije lahko kar pozabijo na svoje poslanstvo, saj bodo delale samo že za zadovoljitev sponzorjevih potreb. Sama tako slabe izkušnje nimam, saj sem pri svojem večletnem delu v neprofitnih organizacijah vedno sodelovala s takimi sponzorji, ki so bili srčni in predvsem spoštljivi do organizacije, ki sem jo takrat predstavljala. Hvaležna sem zato, da sem imela tako srečo. Niso pa je imeli vsi. Žal.

Donatorji so pa nekaj povsem drugega. Oni donirajo na vaš račun, največkrat ne želijo biti omenjeni, ker dajo zato, ker si res želijo svojo srečo, uspešnost pri poslu deliti z vami. Omemba niti ne sme biti od vas zahtevana v pogodbi, saj jim donacija prinese tako davčne olajšave, kot po moje dober občutek, da so bistveno prispevali k dobri zadevi.

Ne vem, no, zame je to bistvo doniranja, ta občutek, da daš, če lahko daš, in to z veseljem in brez pričakovanja, da dobiš kaj v zameno. Toliko časa sem že v neprofitnih vodah, da vem, da nas takih ni malo. In to me osrečuje. Hvala vsem tistim, ki donirate. Pokažimo drugim, kako se dela. 🙂

V prihodnje lahko pričakujete še kakšno reakcijo na medijske objave, kot je tale, ker moja zgaga tudi v tem primeru ne počiva. In ker je škoda, da se tako pomembnih tem ne obravnava z večjo strokovnostjo.