ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Če živiš v majhnem mestu in če si le malo pozoren, opaziš ljudi, ki so drugačni. Ker se jaz tudi počutim taka, jim zanalašč namenim nekoliko več časa. Ker drugega, kot da me česa novega naučijo, iz tega ne more priti.

Gospod, od katerega smo se danes Cerkljani poslovili, je bil eno veliko sonce. On je bil tisti, katerega sem imela za vzor pravega zavednega Cerkljana. Tu je zmjeri tak blu, Liuja, je marsikdaj povzel svojo pripoved. Recimo, oblast je dodelila njegovi hiši na Brcah naslov Pot na Brce, on pa je vztrajal, da so to Brce brez poti. Ja, kadu pa žwi na Brcih, če ne jest, mi je pravil, kešna puot na Brce, tu se lah sam adn zmisle, ka nima pojma. Tudi Cerkljanska laufarija brez njega na vstopnini ni isto. Kar pomnim, je imel eno in isto masko, črna očala z velikim nosom, nadel si je t.i. pilotsko kapo in bil tako zabaven, kot je znal biti samo on. Ko sva govorila o našem narečju, mi je tako dobro razložil, kakšna škoda za cerkljanščino se je naredila v sedemdesetih in osemdesetih, ko je prišlo do vdora t.i. slovničnega jezika nekaterih kvaziintelektualcev, ki sedaj kažejo, kako malo jim je še mar do našega narečja. In kot jezikoslovka sem se povsem strinjala z njegovim razmišljanjem, ki je bilo nepričakovano utemeljeno in podprto z mnogimi argumenti. Ko sem mu predstavila mojega sina, je bil navdušen nad imenom. Ko je pogledal v voziček, se dvignil, mi je s pogledom povedal, kako je vesel novega Cerkljana, rekel I že prou tak in šel naprej. Sama sem to doživela kot nekakšen krst za vstop med Cerkljane.

On je razumel, da razumem, zato sva si velikokrat izmenjala več kot besedo ali dve. Vedno je imel konkretno izdelano mnenje, kar je dandanes redka vrlina ljudi. In ker je vedel, da njegovo mnenje cenim, je v tednu, ko smo začeli s tombolo pr Albinc, pristopil do mene in mi povedal zgodbo, zakaj se je odločil, da nikoli v življenju ne bo igral tombole in da naj razumem, da ga na tombolo ne bo. Pa je prišel kdaj na tombolo, kaj pokomentiral, le igral ni.

Prav tako je prihajal še en gospod, ki je odšel pred tednom dni. Vedela sem, da je hudo bolan, a četrtki so bili naši ‘zmenki’ in je redno prihajal, večkrat je imel srečo in prejel kakšno od nagrad. V očeh sem mu videla, da je vesel. Ko ga naenkrat ni bilo več na njegovi klopi, sem vedela, da prihaja čas, ko se poslovi … A še vedno me gor drži misel, da je tiste ure na tomboli užival in morda kdaj tudi pozabil na težko bolezen.

Danes sem se zamislila … Ljudje, ki so delali Cerkno tako lepo in edinstveno, odhajajo eden za drugim. Nihče jih ne bo nadomestil, take unikate je težko. Ostanejo njihove izvirne misli in vse, kar so naredili za dobro energijo tega mesteca. Pogrešam jih in jih še kar bom. Ker me prav to nekako vzpodbudi, da se spomnim njihovega žara, s katerim so mi obogatili življenje, ki ga je meni še vedno dano živeti.

Pačiwajte u mjeru, muoži!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: