ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

‘Zakaj ne ostaneš malo dlje?’, mi je rekla v polsnu, utrujena od delovnega dne in neprespane noči. ‘Zato, ker bi se te lahko nazaj navadila in bi spet bolelo srce, ko ne bi bili skupaj’ sem ji rekla in zaspala. Prejšnji teden sem se dva dni pustila ujčkati MOJI prijateljici, ki jo zadnjih sedem let videvam kakšnih trikrat na leto po nekaj ur. Tokrat sva bili očitno že predolgo skupaj in ugotovila sem, da mi je še vedno tako blizu, tako moja. Predolgo tudi zato, ker jo spet tako pogrešam, kot takrat ko je odšla po kruh v tujino.

Jaz rada rečem, da je nekdo moj. Ni jih veliko mojih in ne more vsak biti moj. Le peščica ljudi je mojih. Prirasli so mi k srcu in zanje bi na tem svetu naredila vse. A seveda, kot vedno, so se našli nergači, ki so me opomnili, da vsi pa ne morejo biti moji, da ne morem biti tako posesivna. Nikoli se nisem lastila ljudi. Je pa res, da verjamem, da mojim hočem dobro in pričakujem, da me bodo kdaj tudi poslušali, tako da mogoče slabiči to razumejo kot posesivnost. Samo mojim povem, kaj delajo narobe, ker vem, da pri njih ne izgubljam časa in da me bodo upoštevali. Ostali teh ‘privilegijev’ nimajo. Ugotavljam, da nergači v resnici nergajo, ker tudi hočejo tisto, kar je moje, pa tega mogoče ne morejo dobiti v tolikšni meri kot jaz.

In kdaj čutim, da so tudi projekti, kjer sodelujem, moji. Prav podobno je kot pri ljudeh. Zanje bom naredila vse, preskočila vse ovire, ne videla besede ne, ker jih delam z vsem srcem in žarom. Stroka tak odnos hladno opiše kot paternalizem, saj naj bi na projekte gledali preveč kot na svoje otroke, kar je za organizacijo slabo, novim onemogoča, da pridejo zraven, ipd.

In recimo, če res na projekte gledamo kot na otroke, bi bilo lahko kaj v tem tudi dobro? Jaz v tem vidim marsikaj dobrega. Predanost, drugačna energija, iznajdljivost, kako hitreje priti do enakega cilja, in srčnost so sestavni del vsakdana človeka, ki si ‘lasti’ nek projekt. Moji projekti že so taki. In če bom zaznala enako zagnanost, pridnost in ljubezen do dela na projektu, ki so prisotne pri tistih, ki že sodelujemo pri projektih, na široko odprem vrata še komu, ki želi priti zraven.

In če stalno omenjam otroke, mi je zanimivo, kako vsi starši zanje mislimo, da so najboljši. Zagovarjamo jih v vsakem trenutku. Spomnim se izjave mame, ko ji je hčerka delala, recimo temu, škifo: ‘Lej, moja je. Sprejemam jo.’ Meni je bil to res lep izraz materinske ljubezni, ki mi je dal tudi misliti zdaj, ko sem sama mama. Tudi moja dva sta najboljša, a vseeno kdaj pogledam malo z distanco in čisto vem, katere so njune karakterne hibe, a zaenkrat ni tako hudo, da bi morala spremeniti svoj način vzgoje. Lej, moja sta, sprejemam ju. In zakaj sta tako moja? To je slišati banalno, a to sta sadova mojega telesa.

Ljudje vzamemo za svoje tisto, kar naredimo, in to običajno tudi vzljubimo. Na tem principu je svoj imperij npr. zgradila IKEA, ki daje kupcu občutek, da sam zmore nekaj narediti in se ob tem tako dobro počuti in omaro, ležalnik ali regal kaj hitro vzame za svojega.

Tudi svoje ljudi smo si nekako naredili. Vsi trenutki, ki smo jih skupaj preživeli, so vplivali tako na vas kot na druge v odnosu. Skupaj se delamo svoje. Skupaj krojimo odnose s svojimi, vsi pogovori nas prav v tem, da smo si bolj blizu, tukaj eden za drugega, delajo boljše ljudi. Zato teh – mojih – ljudi nimamo ravno veliko, ker do takih globin pridemo le z redkimi.

Ja, tako je, če se uporablja beseda moj. V mojem svetu velja, da je to nekdo ali nekaj, kar mi ogromno pomeni in za kogar ali kar bom naredila vse mogoče, da mu bom pomagala, ustregla, peljala naprej na najboljši možni način.

In še zanimivost. Veste, kaj je rekel pilot na letalu januarja 2009, ko je naletelo na jato ptic, ki so dobesedno tako zadušile motorje letala (Čudež na reki Hudson), da so ti popolnoma prenehali delovati? Ogroženih je bilo več kot 150 življenj. Pilot se je odločil, da z letalom pristane na reki Hudson. Vsi so preživeli, ker je tako hitro in pravilno reagiral. Marsikomu ni bilo jasno, kako mi je to uspelo in dogodek mnogi opisujejo kot čudež. A on je bil človek, ki je vedel, kaj mora. Rekel je samo MOJE letalo, pristal in tako rešil življenja potnikom in sodelavcem.

Moji bralci, hvala za vašo pozornost!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: