ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Prazniki so se iztekli, delo je malo počakalo, zdaj pa bomo spet zavihali rokave in si zastavili nove cilje za to leto. Nekateri mogoče tudi ne. Sama nisem med njimi.

V zadnjih dveh mesecih smo bili vsi priča nešteto zgodbam humanitarnih organizacij, ki so govorile o lakoti, hudi revščini, pomanjkanju ljudi, ki živijo v naši državi. Med prebiranjem teh zgodb me je enkrat pošteno zbodel stavek, ki ga je izjavila gospa iz ene od humanitarnih organizacij: Otroci na podeželju imajo vsaj kakšen japček za potešiti lakoto, otroci v mestu pa še tega ne.

Še zdaj sem se zdrznila, ko sem to napisala. Grozljivka. Kakšno potvarjanje resnice. Mogoče sem res slepa, a mislim, da je to res totalna laž. V našem poslu so ljudje, ki to celo učijo, in prav to so hoteli tudi meni vtepsti v glavo. V ljudi je treba vlivati strah, saj je tako zbiranje sredstev bolj učinkovito. Kako da tega ne vem, so še pridali.

NE! Ne strinjam se. Vlogo nepridobitnih organizacij si nikoli ne tolmačim tako in si je tudi ne bom. Mi smo korektiv stanja v družbi, mi delamo svet boljši, mi svoje možgane in vse svoje veščine uporabljamo zato, da pomagamo. Vlivanje strahu je easy way out in organizacije lažje preživijo. Jaz raje ne preživim, kot da ljudem dejansko delam svet slabši.

Drugo kar me moti pri tem je, da je bilo omenjeno podeželje, češ oni majo, oni se lahko bašejo, njim nič ne manjka. Dejte poslušat Iztoka Mlakarja, ki prav dobro opiše odnos meščanov do nas zabitih provincialcev. Ja, mogoče smo res bolj za svetom, ker namesto, da bi šli v kino, gremo v naravo, ko pa smo malo bolj leni, pa samo obdelujemo vrt ali pa obrezujemo sadna drevesa. Če imamo prostor, kaj kmalu kure prštimamo, pa na veselice hodimo. Pa velikokrat se dobimo s prijatelji na kakšni terasi in se malo podružimo. Ja, veliko jih imamo, prijateljev, z njimi se nasmejimo, ko pa pridejo težji časi si stojimo ob strani, tudi s tem, da si menjamo cunje za naše otroke, menjamo vrtne pridelke, skupaj obdelujemo njive in delamo drva. In to vse nas osrečuje. Ko nam je hudo, si pomagamo tudi z besedo podpore in tolažbe. In to je tisto, kar meni največ pomeni. Mogoče v mestu tega ni toliko, vendar za to vsekakor nismo krivi mi, kmetavzarji, ki živimo na svežem zraku, pijemo dobro vodo, vemo, kaj jemo in prisegamo na pristne odnose med ljudmi (Ja, rada sem kmetavzar).

Sama se nikoli ne bi kot intervjuvana, niti kot urednica tega dnevnega časopisa, drznila izjaviti/napisati česa takega. V Sloveniji, ki je vse skupaj ena velika vas, ne bi delila na ljudi na to, od kje prihajajo, mi je pa bila vedno všeč Rugljeva delitev, ki je ob vstopu v Evropo v nekem intervjuju izjavil, da bo Evropa ločila sposobne in pametne od nesposobnih in lenih. Njegov rek mi je všeč, ker je ocenil, da smo vsi dovolj pametni za Evropo, hkrati pa tudi povedal, da bo kdo nekoč mogoče lenim stopil na prste. Zanj vedno pravijo, da kolikor je imel narobe, toliko je imel tudi prav. In tukaj je imel prav.

O revščini ne morem soditi, vem premalo. Lahko kaj prav zaradi tega koga ali kaj razumem napak. Me pa zmotijo take izjave, ker kažejo tudi na to, da se subjektivne ocene nekoga kar spustijo med bralce, ki pa mogoče medijem današnje dobe še vedno slepo verjamejo. Ker veste, ne velja več, da je tisto, kar je napisano pa po televižjone vse res. In tega se zaveda vedno več ljudi. Vjervaš lahko samo sam sebi.

Težko pa mi je, ko se pri reševanju revščine otrok kar pozabi na vse šolske sklade, v katere učenci za sošolce vlagajo s svojimi dobrodelnimi aktivnostmi, na vse tiste starševske pobude, ki tudi prispevajo za socialno šibkejše, pa iniciative sosedov za sosede, pa razni sindikati, gasilska in druga društva, ki pomagajo prizadetim od naravnih nesreč. Teh srčnih ljudi, kot da jih ni. A to le za medije. K sreči so tukaj in vedno so bili. Ogromno dobrosrčnih ljudi je. Imam srečo, da to vem. In imam srečo, da jih tudi veliko poznam. In imam srečo, da sem še kako ponosna nanje.

Hvala vsem tistim, ki se prepoznate in delate svet boljši. In še moja želja ob vstopu v 2013:

A veste, ljubi moji ljudje, kaj si jaz želim? Da bi vsak od nas, ko bi zjutraj vstal najprej pomislil, za kaj vse je lahko hvaležen in se že takoj odločil, kako bo tisti dan zase in za druge naredil lepši in boljši. Zdravja, sreče in dobrih ljudi okrog vas!

Advertisements

One thought on “Delajmo svet boljši, ne slabši

  1. mojca says:

    vsakga kdaj kej zmoti.in tud mene kdaj kaka izjava pojezi.nazadnje od stuheca..A s to izjavo zgoraj se mi načeloma ne zdi nič narobe. Zdi, se mi privilegij da živim na kmetih.Prav tako pa vem, da zaradi tega ne bom nikoli lačna, če bo le letina in če bom kaj obdelala. V mestu kjer moras vse kupiti tega privilegija nimajo. Predstavljam si, da jim res lahko zmanjka za hrano. Špeza je vedno dražja

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: