ZGAGA

Ste že bili v funkciji vodje, menedžerja, tistega, ki ima pod sabo neko število ljudi, ki jih je treba zaposliti, voditi, usmerjati, da pripeljete delo, ki vam je zaupano, s točke A do točke B in ob tem opraviti določeno delo, ki ste si ga zastavili.
Moram reči, da imam sama kar nekaj izkušenj s tem in da mi je to delo v največje veselje.
Pa kaj, ko ni vedno masla, da bi z njim namazali svojo začrtano pot. Vedno znova se izkaže, da velja rek, kjer je volja, tam je pôt, (po domače švic, polno švica).

Glavne tri težave se začnejo prav s kratkimi odgovori v naslovu tega bloga. Ko sem jih omenjala prijateljem, so jih vsi dobro poznali in tudi vedeli, da so precej pogosto v rabi.
Ne vem. Ta je najpogostejši. Ko nekomu potrkamo na vest, ker ni pretirano agilen v reševanju težav, na katere pri delu naletimo, je ta izgovor sila uporaben. Pomanjkanje znanja, vedenja, poznavanja informacij je resnično težava, sploh če neveden subjekt ne ve zanalašč. V glavo mu ne moremo vtepati, osumiti ga, da ve, pa ne pove, tudi ne. Odločite se, da boste sami pokrpali to luknjo in delo opravite namesto te osebe ali ga delegirate drugim.
Ne znam. Hm, ta tudi ni slab. Ne znam, nihče si ni vzel časa, da bi me naučil, sam pa se, božček, tudi nisem zmožen. Ti šmenta, kot vodja mu nimate časa razlagati vsega od začetka in naredite klasično napako, ki vas za vselej označi tudi pred drugimi podrejenimi – Naredite namesto njega.
Ne morem. Nimam te zmožnosti. Čeravno ta izgovor razumemo pri bolnih in starejših in morda nosečih, ga ne moremo razumeti pri čilih in zdravih posameznikih, ki preprosto ne morejo. Ne morejo nositi, ne morejo brati, ne morejo vzdržati ipd. Ob poslušanju takih izgovorov verjamem, da marsikateri delodajalec vpogleda v zdravniško spričevalo zaposlenega, če je že morebiti zdravnik sodil, da ni zmožen opravljati dela, za katerega je plačan. Verjamem, da tudi mentorji prostovoljcev v skupini s takim “invalidom” postanejo pozorni, kdaj zmore (ponavadi ob zakuskah ni težav) in kdaj ne (npr. ko je treba znositi 200 stolov v dvorano). In ponavadi to nezmožnost sprejmemo in delo, ki bi ga ta oseba morala opraviti, po stari navadi naložimo na svoja pleča.

Smo tako slabi šefi? Se odločimo, da se ne bomo prepirali in iz ljubega miru potegnemo ta kratko? Je boljše, če se jezimo sami pri sebi in vzdihujemo, ker nam je življenje poslalo še to lekcijo v življenju?
Ne, nismo slabi vodje, smo pa zagotovo zelo naivni, ker mislimo, da je delo vrednota tudi vsem tistim, s katerimi imamo priložnost delati, da se strinjajo z nami, da je uživanje sadov našega dela nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi.

Mar ni prav tu frustracija mnogih delodajalcev, ki trdijo, da z brezposelnimi ni nič?
Čeprav ga nismo prebrali, Priročnika za zaposlovanje s podnaslovom Kako dobiti službo, ne pa tudi dela in Kako delati čim manj, da zaslužimo čim več, že poznamo vsebino njegove prve lekcije. Premnogi so take knjige zelo temeljito prebrali in dobro usvojeno znanje se kaže tudi v odnosih v naši družbi in v težavah delodajalcev pri zaposlovanju.

Naj pa še povem, da so to še mili izgovori. Ko vam nekdo servira izgovorom ne razumem, ste pa povsem opleli.
Jah, morate razumeti, da tudi po 15 letih šolanja ne razume. Niti sebe, niti okolice, niti tega, zakaj se je (pri)javil, da bo (so)del(ov)al.

In formula, ki bo vam pomagala razumeti: Ne vem, ne znam, ne morem, ne razumem = Ne bi.

Verjamem, da ste to vedeli že prej, vsi dobri šefi to vedo in se bistro izognejo takim, ki ne bi. Mogoče pa boste kljub temu lažje ločili dobro seme od nevednega, nezmožnega in neumnega plevela, ko boste na tem, da se odločate za nove sodelavce. Mogoče se nekoč lotim pisanja o tistih, ki pa vse vedo, vse znajo, vse zmorejo in vse razumejo. Tudi pri teh se lahko marsičesa novega naučimo o sebi.

Hvala bogu, da ko omenjam ti dve skupini ljudi, pišem le o veliki večini ljudi.