ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Naj tokrat zapišem nekaj vrstic o tistih, ki vse vedo, znajo in zmorejo. Ponavadi jih zaznamo kaj kmalu po prvem srečanju, saj nam o svojih vrlinah, veščinah in sposobnostih v sila kratkem času z njimi tako ali drugače vedno hitijo poročati. Imajo nekaj značilnosti, po katerih jih prepoznamo. O svoji vsemogočnosti uspešno prepričujejo predvsem tiste, ki imajo slabo samopodobo. So polnih ust samohvale, ki ne temelji na ničemer konkretnem in dokazljivem. Usta so še bolj polna, ko je popito kakšno pivo preveč.

Bom iskrena, živela in delala sem pod, nad in vštric s takimi kalibri in prav vsakič reagirala enako –poiskala način, da se jim urno ognem ali umaknem na varno razdaljo. Prav nič mi ne bo hudo, če me označite za prpo ali si s posmeškom na ustih mislite, da se že ne znam spopasti z njimi, ali celo, da se z njimi ne morem kosati. Sprejemam jih take, kot so, a nimam prav nobene želje pečati se z njimi.

V študentu sem imela to nadsrečo, da sem živela s takimi naduteži. Tam sploh ni bilo mogoče, da bi tudi jaz kaj vedela o fiziki ali o latinščini, saj tega vendar nisem študirala. Namreč če nečesa ne študiraš, potem si na tistem področju retard. Ker v gimnaziji te pa tega ja niso naučili, ker se oni ne spomnijo, da njih so, ali pa so trdnega mnenja, da se ni mogoče (toliko) zapomniti od naučenega iz gimnazije. In sprejmem, da sem retard in da se kot retard ne smem oglašati, ker pač ne vem, pardon, ne morem vedeti.

Mogoče sem se res rodila malo deformirana, saj si, odkar pomnim, želim vedeti in znati čim več, in sploh mi ni pomembno, s katerega področja. In kar verjamem, da mi prav vsako bitje na tem svetu lahko pomaga malce ukrotiti moj firbec. In tako sem spraševala, spraševala in dobivala odgovore, da nikoli ne bom vedela, znala in zmogla v tolikšni meri kot oni. Po tihem sem si mislila, da pa komu bo njihovo znanje kdajkoli v korist, če ga imajo samo za to, da se z njim šopirijo. Bomo drugi kdaj imeli kaj o tega? Bo družba kdaj imela kaj od tega? Kaj bo konec koncev imela država od vložka v njihov študij in pridobljeno znanje, če ga niti ne znajo podati naprej in niti uporabiti za kaj bolj pametnega kot je njihovo naduto kokodajsanje pred mano?

A čakaj, življenje je šola. In nič ni lepšega od tega, da s takimi patroni delate v službi, na plačanih projektih. Dokler te vrhunsko vseznale rase ne definiraš povsem, res, ni ravno zabavno. Ko pa jih končno razporediš v predal Vse x (vem + znam + zmorem) pa postanejo stvari res sila zanimive. Skleneš roke, si žvižgaš Offspringe in opazuješ ta diapazon načinov skrivanja njihove nesposobnosti.

Vas spomnim, kako to izgleda?
Prvič: Najljubše jim je kazati s prstom kot npr. na psa vreščeča Sabina v Picku in Packu v prevodu Svetlane Makarovič: Ti si bil, ti ti si kriv. Valjenje krivde na drugega je precej pogosto uporabljeno, saj vas kar hitro poniža, užali in, kar si želijo, odstrani. A tu so še drugi prikladni načini.

Drugič: Klevetanje, obrekovanje in blatenje vašega dobrega imena. Raziskave so pokazale, da če nekdo o vas grdo govori, je precejšnja verjetnost, da mu bodo ljudje verjeli in tej osebi bo skoraj zagotovo uspelo očrniti vaše ime. Nasprotno, torej, da bi verjeli pohvalam, je precej manj verjetno. In potem jim počasi uspe formirati fronto proti vam, kar vam spet da vedeti, da se čim prej poberite od tam.

Tretji način je dodeljevanje nalog, ki so dejansko njihove. Omejijo vam čas ali onemogočijo izvedbo naloge predvsem tako, da vam ne dajo dovolj podatkov, informacij, da bi jo lahko kolikor toliko dobro izvedli, marsikdaj pa je izvedba sploh v celoti ogrožena. To je njihov namen, vaš neuspeh jim namreč omogoča, da bodo oni v zadnjem trenutku, ko bodo oboroženi z bivšimi raziskavami, podatki in drugimi podrobnostmi, zasloveli kot najboljši, najuspešnejši, vas pa se bo od tistihmal videlo le še v slabi luči.

Saj vemo, primerov, ko si oni štejejo zasluge, vi pa ste zadnje smetalo, ne zmanjka. Izumljajo tudi vedno nove načine, saj je ohraniti svoj status, do katerega so se prigrebli s svojim petelinjenjem, zanje najbolj pomembno v tem življenju.

Kaj pa če se od vsega tega marsikje vsakodnevnega dogajanja malo distanciramo in ga pogledamo z druge plati? Hja, ni čisto enostavno biti vsevedi, vseznali in vsemogočni. To masko je tem ljudem precej težko nositi, sploh če z  njo vsak dan stopajo pred nas. Če imamo kanček empatije, se nam pošteno zasmilijo. Saj vse to pomeni le eno. Izgubili so še tisto malo otroka v sebi, kar so ga imeli. Še tisto malo želje po novih spoznanjih, po učenju, raziskovanju, ustvarjanju. O madona, stanje je alarmantno. Pa kako je to možno? Pa kdo je kriv za to? Pa kdo je tako žleht, da jim privošči tako grozno življenje? Pa kdo jim želi toliko slabega?

Ne skrbite, stanje ni resno, saj si oni sami teh vprašanj nikoli ne zastavljajo. Odgovori nanje jih vendar ne zanimajo. Oni že itak vse vedo, vse znajo in vse zmorejo.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: