ZGAGA

 

 

 

Leto 1961. Ameriški psiholog Stanley Milgram sledi sodnemu procesu proti Adolfu Eichmanu, ki je obsojen za zločine proti Židom, človeštvu in za vojne zločine. Proces traja štiri mesece, več kot 100 prič priča proti obtoženemu. Eichmann v svoj bran izjavi: Zakaj obsojate mene? Zakaj ne policistov, ki so poiskali in privedli Žide v taborišča. Teh je na tisoče? Vsi so pobijali Žide. Jaz sem samo sledil ukazom. Takrat je med socialnimi psihologi završalo. Socialna filozofinja Hanna Arendt se je posvetila slednji izjavi in zaključila, da je bila večina “psihopatskih pošasti” v tretjem rajhu le navadnih ljudi, ki so sledili ukazom nadrejenih, in da lahko v specifičnih okoliščinah celo najbolj običajen, socializiran, spodoben človek postane kriminalec. Znanost je odkrila nov problem – problem poslušnosti do avtoritet. Milgrama je to spodbudilo k raziskovanju. Želel je vedeti, kako bi državljani Združenih držav ravnali v primeru, da bi bili izpostavljeni enaki situaciji  kot v Hitlerjevi Nemčiji. Zanimalo ga je, kakšen mora biti človek, ki bi bil sposoben uničiti, pobiti svoje nedolžne soljudi. Dolgo je ta danes že pokojni socialni psiholog, tiste čase pa še asistent psihologije na Univerzi Yale, razmišljal, kako bi izvedel, če bi bili njegovi sodržavljani sposobni tovrstnih dejanj.

In se je znašel. Objavil je oglas v časopisu New Haven, v katerem je ljudi povabil k sodelovanju v eksperimentu, ki traja eno uro in za katerega plača vsakemu 4,50 $, kar je bilo tistihmal kar nekaj cvenka. Šlo naj bi za študijo, ki naj bi preučevala vpliv negativnega pospeševanja učenja.

Eksperiment je vključeval navidezni ‘stroj za električni šok’, učitelja in učenca, ki je bil igralec. Vsi, ki so se prijavili na oglas, so zrežirano igrali vlogo učitelja. Učencem je bilo naloženo, da se morajo naučiti nekaj besed, za napačen odgovor pa mu učitelj lahko nameni električni šok. Osebo-učenca, ki je bila na stolu, so navidezno povezali z elektrodami, ko pa je na vprašanja odgovorila napačno, je dobila navidezen elektrošok. Učitelju, ki je verjel, da gre za prave elektrošoke, saj je tudi sam enega izkusil, je bilo naročeno (navodila je dajal znanstvenik v laboratorijski beli halji), da za vsak odgovor napačen strese učenca z elektrošokom.

Udeleženec eksperimenta (učenec) je v številnih primerih kričal, se zvijal in rotil učitelja, naj preneha. Za vsak napačen odgovor so učitelji, ki so sodelovali pri eksperimentu, povečali jakost električnega šoka za 15 voltov. Smrtonosna vrednost je bila 450 voltov. Rezultati eksperimenta so bili strahotni: Nihče se ni ustavil pred 300 volti. Od 40 oseb, jih je 5 prekinilo pri 300 voltih, 4 pri 315, 2 pri 330, po 1 pri 345, 360 in 375 voltih; 26 oseb, torej 65 odstotkov sodelujočih (učiteljev) je uporabilo maksimalno jakost šoka.

Leto 2006. Derren Brown, znani britanski iluzionist, bralec misli, hipnotizer, v svojem filmu Rop (The Heist) ponovi eksperiment in ugotovi, da bi tudi leta 2006 65 % testiranih ljudi ubijalo z elektrošoki, če bi jim to ukazala avtoriteta.

Leto 2010. Francoska televizija sproducira lažno resničnostno oddajo Igra smrti. Ta je vključevala vse elemente klasičnega kviza, ki se snema pred občinstvom. Tekmovalci so morali sotekmovalca, ki je bil pravzaprav plačan igralec, za vsak napačen odgovor stresti z elektrošokom. Čeprav se je žrtev pred 380 volti branila s prošnjami in rotenjem, pa je 80 odstotkov tekmovalcev z elektrošoki nadaljevala, dokler ni igralec “umrl”. 64 ljudi od 80ih (80 %) je bilo potemtakem pripravljeno nadaljevati mučenje, da bi izvršili ukaze.

Ko sem v strokovni literaturi prvič naletela na Milgrama, sem z zanimanjem brala o izvajanju eksperimenta. Tekst je bil napisan tako, da sem komaj po nekaj straneh prišla do strašljivih rezultatov, ki mi dolgo časa niso dali miru. 65 % odstotkov ljudi bi samo zaradi prisotnosti znanstvenika (bele halje), ki bi dajal določena navodila, in 4,50 $, bila pripravljena ubijati, pokončati človeka, ki ga niti ne pozna, nima z njim ne dobrih ne slabih izkušenj. Pozicija podobna Eichmanovi, češ jaz samo poslušam navodila, ki pa mi ne dovoljujejo uporabljati moje vesti, ni ravno zgledna. Strašljivo je videti, da je 45 let po Milgramovih poizkusih delež ljudi, ki so najprej poslušni, potem pa celo pomislijo še na dobro sočloveka, v Derren Brownovih eksperimentih enak. Nič se ni spremenilo, več kot pol stoletja po II. sv. vojni, ko naj bi pobijanje ljudi opravičevali tudi z raznimi floskulami ‘če je vojna, je vojna za vse’, ki smo jih bili kot otroci vajeni poslušati od starih borcev, je stanje prav enako. In ko misliš, da slabše, kot je, sploh ne more biti, se vsaj pri poslušnosti avtoritete vsekakor motimo. Francozi dokazujejo, da je stanje dejansko lahko še slabše.

Pod vplivom televizije, prijazne in lepe napovedovalke, vzdušja resničnostnega šova, ko je človek postavljen v položaj, ko se mora sam pred očmi javnosti odločati, se 80 % sodelujočih odloči iti do konca in z elektrošoki pobije učenca. Za kazen, ker ne zna pravilnih odgovorov na vprašanje. Če so Francozi želeli dokazati, kakšno avtoriteto ima televizija kot medij, jim je to vsekakor uspelo. Odgovorili so na vprašanja, kako ljudje reagiramo pred kamerami, ker smo čisto sami na očeh vsem, kako se hitro napačno odločamo, kako pozabimo na svojo vest. Tukaj v nasprotju z Milgramovim poizkusom ni šlo za plačano sodelovanje, temveč za slavo, za to, da bodo sosedi končno spregovorili kakšno besedo tudi o nas, za ceno tega, da bo sodelujoče v šovu videl širni svet, za medijsko pozornost, za ceno njihove lastne ničevosti, ko so pripravljeni škoditi sočloveku, ga trpinčiti in mu očitno želeti smrt.

In če naj bi danes pisala o strahu, naj vam povem, da me je prav tega pošteno strah. Dejstva, da sta najmanj dve tretjini ljudi dejansko na ukaz neke tretje osebe, ki ji verjame in ji priznava avtoriteto, sposobni škoditi drugemu. Če pomislite, da stojite v vrsti za kruh s tremi strankami, je velika možnost, da sta dve osebi od teh treh sposobni iti do konca, do najgršega, najbolj strašnega konca, da vzameta življenje. In to samo zato, ker jima je nekdo to ukazal, zapovedal, rekel. In to z minimalno ali celo ničto slabo vestjo.

Česa pa se je mogoče iz tega naučiti? Naj nas bo strah tega dejstva? Naj nas bo strah tega, da bomo nekoč ubogali, ne da bi poslušali svojo vest, ne da bi se pozanimali sami pri sebi o našem prepričanju, naših vrednotah? Naj nas bo strah, da ne bomo vedeli, kdaj se to dogaja? Jaz mislim, da smo stalno žrtve tovrstnih eksperimentov, le spoznamo jih ne kot take. Televizija nam prodaja take laži, toliko negative. Najbolj gledane oddaje najbolj razpihujejo sovraštvo med nami. Vedno znova zgledno poskrbijo, da je dovolj prispevkov, ki vsebujejo negativne novice, dovolj krvi, dovolj žalosti, trpljenja, solz in trupel. In če vprašaš medijske ljudi, zakaj je temu tako, bodo rekli, da so ugotovili, da se jim take novice najbolj splača objavljati, ker so najbolj gledane. To pomeni, da se nanje lepijo tudi oglaševalci. Še vedno se spomnim primera iz Podbrda, kjer je vas stresel blag potres. Stanje se je po nekaj urah normaliziralo. Vendar je novinarka, ki je seveda na sceno prišla nekoliko prepozno, zahtevala od otrok, da se oblečejo v bunde in stopijo pod vratni okvir, da jih posname, kako v strahu pred potresom še nekako poskušajo slediti pouku. Pa nobeden tam ni delal panike, razen novinarka, ki je vedela, da bo tako prispevek lahko prodala v več informativnih oddaj. Ja, narediti je treba grozno, strašno, obupno. Meni je to bolno, a take novice gredo za med. Človek se vpraša, ali smo res ljudje taki mrhovinarji, ali res, prikriti voajerji, tako uživamo v opazovanju nesreče drugega.

Kaj pa če si za trenutek predstavljamo narobe svet in pomislimo, kako bi ljudje reagirali, če bi tisti, ki producirajo novice imeli vest in poročali drugače, bolj selektivno, da bi kdaj kaj prihranili zase, ne samo svoja dejanja zagovarjali z ‘javnost ima pravico vedeti’. Ljudje ob taki prenasičenosti slabih novic postanemo otopeli, informacije v svojih možganih ne obdelamo več in samo še buljimo v ekran, ne da bi popolnoma razumeli, kaj nam prikazujejo. Sama uporabljam najenostavnejšo rešitev. Ali preklopim ali pa še bolje aparat za predvajanje gibljivih slik izklopim za nedoločen čas.

Seveda pa vidim tudi milo rešitev problema poslušnosti do avtoritete in vidim tudi tisto mogoče že malo šibko luč na koncu predora. Namreč še naprej sem brala o Milgramovih in podobnih poizkusih in odkrila, da so se vsi subjekti morali odločati sami zase, njihova dejanja pa jim je utemeljeval nekdo drug. Nikogar niso imeli, s katerim bi se pogovorili. Nikogar, ki bi jim dobronamerno želel svetovati, kako naprej. Na pritisk so morali odgovoriti čisto sami. Torej, če se ljudje povežemo, dobro sodelujemo, gradimo socialne mreže, ki so usmerjene k pozitivnemu razmišljanju in se skupaj smejemo v brk tistim, ki nas hočejo voditi na neprava pota in nad nami izvajati svojo moč, bi znali biti močnejši in uspešnejši. Razmišljam, koliko teže je potemtakem ukazovati in izvajati določene ukrepe nad povezanimi skupinami, ki niso organizirane in javno znane. Hkrati pa sem si razložila, da verjetno tudi iz tega razloga marsikateri politik ne mara mladinskih pobud in civilnih iniciativ. Ob tem pomislim na Margaret Mead in njeno izjavo: Majhna skupina predanih ljudi bi lahko spremenila svet. Pravzaprav ga je samo tako mogoče spremeniti. Torej. Ste za akcijo? Verjamem, da v sledenju prepričanja Meadove nisem sama in zato se nimam česa bati.

Reciklirano = članek je bil napisan za revijo, ki naj bi izšla leta 2010 in zbirala mnenja severnoprimorskih aktivistov na temo strahu. Žal ni izšla, a članek kljub temu ostaja in odseva moj odnos do tega čustva.