ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Pisalo se je leto 1990. V šoli smo imeli šolsko tekmovanje v teku. Trasa je potekala na grobo okoli gasilskega doma mimo klavnice in v hrib pa spet po hribu navzdol in po cesti do gasilskega doma. Za cca. 15 minut teka maksimalno.
Tistega dopoldneva smo štartale vse deklice hkrati, čeprav nas v generaciji ni bilo tako malo, in se zapodile po progi. Jaz sem tekla umirjeno, ker so me naučili, da mi bo tako prej uspelo preteči celo traso. In da delam prav, se je izkazalo že po prvih petsto metrih, ko se je sošolki zaradi bolečin v vranici že zameglilo pred očmi in je padla po tleh. Pritekla sem do nje, ji pomagala vstati in jo peljala do učiteljice, ki je stala ob poti.
Tek sem nadaljevala, pred mano je bil klanec. Počasi tekam proti vrhu. V času, ko sem pomagala prijateljici, me je večina prehitela. Jah, kaj čmo. Na vrhu klanca vidim razpotje, dekleta so izbirala levo pot, ki je vodila na še večji hrib. Opala, tu mi nekaj ni bilo logično. Cilj je vendar tam, kjer je bil start. Nazaj moram. Po drugi poti verjetno. Med razmišljanjem na desni poti uzrem zastavici, ki sta nakazovali pravo smer. Zaženem se po hribu navzdol in tečem, tečem, tečem proti cilju. Za sabo iz ust sošolk, ki so dojele, da so zgrešile smer, slišim razna precej neprijazna poimenovanja mene, vodilne tekačice. Tečem tečem. Sto metrov pred ciljem me ena punca prehiti. Z vso močjo stečem po tistem scufanem asfaltu in pristanem na drugem mestu.
Navzlic protokolu, ki je bil veljal za tekače vseh drugih tekov, je merilec časa tokrat spustil štoparico, češ da tu nekaj ni prav. Naša skupina tudi, tako čudno, ni imela podelitve. Za prva mesta samo pri nas ni bilo priznanj, ne medalj. In tudi na občinskem tekmovanju so šolo zastopale druge punce (itak). In nihče mi ni čestital, niti zmagovalki ne.
Ob tej zgodbi se še vedno iz srca nasmejim. Predstavljam si, kako so se počutili učitelji telovadbe, ki so vedno tako poudarjali, kako pomembno je biti dober športnik, hiter in eksploziven. Jaz sem dajala prednost drugim stvarem: pomagaj sočloveku, teci zmerno in prideš daleč ter uporabljaj razum (kar je priporočljivo še marsikje drugje). Moja uvrstitev, če že učitelji ne, mi je pravilno razmišljanje le dodatno potrdila.
To zgodbo pripovedujem tistim, ki pravijo, da za šport ne potrebuješ veliko pameti, saj je prav lep dokaz o nasprotnem.
Jaz sicer ostajam brez medalje in ‘vidnih’ športnih dosežkov. Mi pa ostaja ta zgodba, ki je vredna tega, da jo še kdo sliši in se ji nasmeji.
In ja, še zdaj ne vem, zakaj nimam medalje. Ali pač?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: