ZGAGA

Jaz? Jaz že ne. Nisem tak kot tisti, ki spreminjajo svet. Nimam te moči. Nimam te odločnosti. Nimam …
Pa še kaj. Ne verjamem ti. Verjamem pa, da nisi sposoben zbrati dovolj poguma. Verjamem, da se bojiš biti sprememba, ker se vsi bojimo tistih, ki so na ta svet poklicani, da ustavljajo take, kot smo mi. In mi jim stalno kimamo, da lahko delajo z nami, kar hočejo.

Nekoč se ti bo zrušil svet. Imel boš dve izbiri. Da boš pomagal rušiti še preostalega, ker je tvoj tako ali tako že zrušen. Ali da ga boš oplemeniten s svojo izkušnjo začeli postavljati nazaj. Najprej svojega in s tem tudi našega.
Predlagam drugo možnost, zakaj zaradi te boš bolje spoznal sam sebe. Bolj boš odprt do ljudi, bolj pozitiven in obogaten z novimi znanji, pristopi in, ne boš verjel, boljšimi prijatelji. Takrat boš vedel, da ni sprememba nihče drug kot ti.

Meni ljub pisec odbitih menedžerskih knjig James Altucher pravi, da smo povprečje petih oseb, s katerimi se družimo. Še preden si izračunate povprečje, naj vam povem zgodbo o človeku, ki meni le-tega še kako dviguje. Je genialec, ki se tega verjetno ne zaveda, z ‘logorejo’, zaradi katere se ob njem počutim normalna, in neizmerno voljo, da svoje poklice preprosto dela na najvišji možni ravni.

Nekoč me pelje skozi Ljubljano in mi pove zgodbo o lepih bronastih vratih stolnice sv. Nikolaja. Vrata nam, če si vzamemo čas, izpričajo najpomembnejše mejnike zgodovine slovenstva.

Videti je, da je na kljuko pritisnilo že toliko ljudi, da se zlato sveti. Ob koncu zgodbe mi namigne, da če primem za nos obraza v spodnjem desnem kotu vrat, mi bo to prineslo srečo.
Začnem iskati, a ne potrebujem veliko časa, saj se nos prav tako zlato sveti, četudi bi bil lahko povsem neopažen tam na dnu vrat.

“A to si se ti zmislu?”
-“Hm, nja,” me navihano pogleda, ne da bi si zato štel kakšne zasluge.
-“In zdaj vsi šlatajo ta nos? Zaradi tebe. Koliko ljudi bo še za srečo prijelo ta nos? Uau.”

Še danes, ko grem k njemu na obisk, grem mimo teh vrat in (jih) primem za nos. Vedno bolj zlat postaja. Vedno več ljudi verjame, da jih bo osrečil.

Lahko porečete, da to ni nič takega. Ok, ni. Je pa nauk te zgodbe preklemano dober. Sila pomembno je, da sami damo pobudo, začnemo nekaj, česar si nihče pred nami ni upal. Da naredimo drugače, seveda z mislijo na to, da ne bo škodovalo nikomur. Še bolj pomembno je, da dobimo ljudi, ki bodo to sprejeli in sledili temu, kar smo zastavili. Mojemu kolegu je to uspelo. In njegova finta pa je sila preprosta, ne? Mar niso vse dobre finte sila preproste?
Pomislite, kaj vse imamo danes in je nastalo na enak način, kot vedno bolj zlat nos na vratih stolnice. Vse dobre zgodbe, ki si jih danes pripovedujemo in od katerih marsikdo tudi živi, so rezultat uporabe uma in poguma odbitih ljudi, ki ne poznajo besede ne, ki ne vidijo in ne slišijo nergavih nasprotnikov, ki plavajo mrtvaka v brozgi nesposobnosti sebe in sebi enakih.

Če hočemo biti sprememba, raje poslušajmo sebe in začnimo že enkrat delati tisto, kar nas veseli. Predlagam, da to kar naredimo, ne da bi čakali na dovoljenje ali odobravanje drugih. Morda začnemo sprva samo po koščkih, potem pa na polno. Če je to tista prava stvar, nas bo potegnila vase in bodo ideje (tudi kako z našim delom priti do kruha) kar same začele vznikati. Vi jim samo pogumno sledite in opazujte, kako zanimiv in lep je svet.

Če boste kdaj podvomili v to, da ste lahko sprememba prav vi, se pa sprehodite do vrat stolnice in primite za nos. Pravijo, da to prinaša srečo.