ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Na letalu z dopusta domov si ponavadi že delamo plane za vsa opravila, ki jih bomo postorili, ko pridemo nazaj, da spet mi in ostali člani družine nekako bolj na mehko pademo v rutino vsakdanjika.
Mogoče vi ne, jaz pač.
In let se mi je tokrat nekako vlekel.
In sem gledala malo naokoli.
Skozi špranjo med sedeži pred mano opazim, da si gospa iztegne mizico in pripravi knjižnico s sudokuji, prime svinčnik in začne reševati.
Pomislim, da sudoku pa res lahko rešuješ ne glede na jezik, ki ga govoriš, in da sem šema, ker si ga nisem nabavila v trafiki na letališču.
Še enkrat pogledam gospo. Čaki, gospa je že na najmanj 10. strani. Uau, z genijem letim.
Potem postanem bolj pozorna. Gospa zre v mrežo 81 kvadratkov, ki ima kar precej že vnaprej natisnjenih številk. Torej ne gre za ravno težko nalogo.
Napiše eno trojko. Sodim po premiku roke. In še eno številko. Premor. Zre naprej. Napiše še eno. In …
Obrne stran.
Uopsala. Kako kar obrne stran?!? Pa saj je sigurno tam še najmanj trideset praznih kvadratkov. Čakaj malo. Ne moreš to tako.
Naslonim se nazaj. Nič mi ni jasno.
V sebi kar malo norim. Me je pogrelo, da pusti na pol, ma kje na pol, na še manj rešene strani sudokuja. Težji je, bolj je zabaven. Kako ne razume? Grr.
Potem pomislim, da verjetno pa ona tako ne misli. In seveda, se mi razjasni um, seveda to lahko tako. Jaz sem smotka, ker jaz pač ne bi tako, ampak ona pa lahko in to tudi naredi. Gospa pred mano je živi dokaz, da lahko.
In spet zašvigajo misli a la Kaj pa mene to sploh briga, kako ena gospa, ki jo prvič vidim, rešuje sudoku. Precej pomembnejših stvari je, s katerimi naj se obremenjujem.
Prizanesljivejša stran jo hiti opravičevati, da je gospa verjetno utrujena ali pa še v dopustniškem tempu in da je to razlog za njene nepopolnjene kvadratke, ki me čisto brez veze iritirajo.
A kmalu tista notranja zgaga poreče: Pa kaj se potem sploh loti, če ne misli zadeve speljati do konca?
Kdo ima zdaj tukaj prav? Vse misli, ki so mi švigale naprej in nazaj, levo in desno, so čisto brez veze. Pa kaj če so me malo vrgle s tira. (Čeprav sem bila na letalu).
Vsekakor ima prav gospa. Definitivno gospa. Kaj sploh pomišljam o nasprotnem. In res, kaj me briga, kaj dela in kako to dela. In res je utrujena. In res se loteva nalog tja v tri dni.
Mogoče je v meni preveč neke usmerjevalne zagnanosti, pedagoških veščin in motivacijskih fint, da se težko zadržujem, ko vidim kaj takega. Kaj vse bi naredila, da bi izpolnila en sudoku in tistega do konca, do popolnosti. Kako bi jo navdušila in ji privoščila tisti zmagovalni občutek ob polni mreži, ko vse številke klapajo.
Ampak ja, moram se zadrževati. To ni njen problem, da jaz vem, kako bi bilo treba in prav narediti. To je moj problem.
Pogosto je to moj problem in problem takih, ki ste mi podobni. Priznajte, sami velikokrat silimo in, če hočete, čustvujemo zaradi drugih, pa nas niso ne oni, ne nihče drug prosili za to. Jezijo nas dejanja drugih, na katere nimamo vpliva. Če bi ga imeli, bi bilo po naše in bi seveda bilo ok. Vendar bi bilo ok tudi za druge? Zna biti, da niti ne.
Res je, živi in pusti živeti. Seveda. A to ne pomeni, da se iz zgodb, ki jih morda opazimo le redki, česa ne moremo naučiti. 3 številke v sudokuju so mene vsekakor naučile, da kaj takega težko gledam. Pač ne prenesem polovičarstva, pardon četrtinarstva, še bolje rečeno, desetinarstva. Stvari, ki se jih lotimo, je treba dokončati. Basta. Tukaj ne odstopam. Trdna v svojem prepričanju se zdrznem. Kaj bo pa drugače? Kaj se bo pa zgodilo, če ne bo narejeno do popolnosti?
Rahlo gnusobna ugotovitev pride na dan. Če stvari niso dokončane oz. dobro narejene, se ne zgodi prav nič. Nič. Vse je tiho. Nič se ne premakne. Nihče ne odgovarja. Nič ni narobe. Vse se zdi, da je prav. Nihče sploh ne opazi, da ni prav. Nihče sploh ne ve, kako bi moralo dejansko biti.
In to je žalostno.
Žalostno je, ker na tak način igrajo sudoku in še kaj bolj pomembnega ljudje, ki so na položajih. Izbirajo 2, 3 poteze, ko bi jih morali precej več. Naredijo tistih nujnih 10 %, da lahko obrnejo list. Delajo nekaj, da lahko rečejo, da delajo. Težko se odločajo, katera številka je prava. Pri slednjih imajo radi le ničle zadaj. V sudokuju ni ničel, mogoče ga zato dejansko nikoli ne igrajo. Zakaj bi vendar izgubljali čas z ugankami oz. bolje rečeno, zakaj bi z miselnimi igrami trenirali možgane, ki že dolgo niso več tisto, kar so bili.
Kolikokrat srečamo take kalibre … V očeh jim jasno vidite, da vedo, da bi morali zadevo rešiti do konca. Zavedajo se, da bi morali opaziti. Opazijo, da vemo, da bi oni morali vedeti in ukrepati. Vendar …
zakaj že?če je tako čisto okitak nihče niti ne opazi … da delam … obračanje listov je … neke vrste delo ...
Če se zgodi, da vam samo enkrat po vsebini vaše lobanje stečejo take misli, vam sedaj velim naslednje: začnite znova, na prvi strani, lepo od začetka, popravite prejšnjo šlamparijo in bodite 100 %-ni. Mogoče bo sprva težko.
Kaj? A da nihče ne vidi, da dobro delate? Pha. Briga vas. Pomembno je, da VI vidite in veste.
Ko bodo to opazili tudi drugi, se itak lahko poslovite od vašega prostega časa, ker boste zasuti z delom. Namreč ljudje, ki dobro delajo, so redki in jih je težko najti. A o tem ob drugi priložnosti …
Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: