Jaz vem, da nikomur več ne verjamem. Ne zaupam nikomur. Mene ni zraven.
Itak da so vam ti stavki znani. Ljudje jih non-stop ponavljamo, češ ker smo se zadnjič opekli, ker to pa res ni bilo pošteno do nas, ker smo bili oškodovani in podobno.
Vam lahko odkrijem zastor, da boste sprevideli. Zaupamo, ker si to želimo tudi od drugih. Spoštujemo, ker si to želimo tudi od drugih. Imamo radi, ker si želimo, da bi tudi nas imeli radi.
Iz želje, da bi bili proglašeni za dobre, mi hočemo biti dobri in smo dobri, dokler ne spoznamo, da je dobrota res sirota. Vendar …
Kaj ste že prej govorili, da nikomur ne zaupate? Res ne? Če ne bi zaupali, sedaj ne bi bili razočarani!
Ok. Od sedaj naprej se pa res ne bomo pustili in ne bomo več zaupali. Dovolj je bilo. Pa spet nevede začnemo delati npr. take stvari:
Na roditeljskem izvolimo mamo, ki je edina pripravljena biti v svetu staršev.
V restavraciji brez pomisleka jemo hrano, ki nam jo postrežejo.
Na roditeljskem izvolimo mamo, ki je edina pripravljena biti v svetu staršev.
V restavraciji brez pomisleka jemo hrano, ki nam jo postrežejo.
V trgovini vzamemo, kar nam ponudijo. Kolikokrat pogledamo državo izvora hrane in rok trajanja?
V časopisu preberemo spodbudno novico o novih gradnjah v okolici našega doma in o nameri zaposlovanja mladih brezposelnih in nasmešek se nam razleze čez obraz, češ svet gre na bolje.
Ko nam otrok obljubi, da bo zdaj pa res pospravil sobo, mu verjamemo. In staršem, ki obljubijo, da se ne bodo prav nič več vtikali v naše življenje in že v naslednji sapi komentirajo, s kom se družimo. Pa se naredimo, da ne slišimo in upamo na bolje.
Pri zaposlovanju pregledujemo dolge sezname referenc kandidata, ki vse že zna in je vse izkusil, in mu to dejansko verjamemo. A obratno, ko smo sami na razgovorih mislimo, da izpraševalca resnično zanimamo.
Zaupamo, ko smo s ‘prijatelji’, ki se razpršijo, ko imamo težave, in zberejo na kup, ko je vse ok.
V časopisu preberemo spodbudno novico o novih gradnjah v okolici našega doma in o nameri zaposlovanja mladih brezposelnih in nasmešek se nam razleze čez obraz, češ svet gre na bolje.
Ko nam otrok obljubi, da bo zdaj pa res pospravil sobo, mu verjamemo. In staršem, ki obljubijo, da se ne bodo prav nič več vtikali v naše življenje in že v naslednji sapi komentirajo, s kom se družimo. Pa se naredimo, da ne slišimo in upamo na bolje.
Pri zaposlovanju pregledujemo dolge sezname referenc kandidata, ki vse že zna in je vse izkusil, in mu to dejansko verjamemo. A obratno, ko smo sami na razgovorih mislimo, da izpraševalca resnično zanimamo.
Zaupamo, ko smo s ‘prijatelji’, ki se razpršijo, ko imamo težave, in zberejo na kup, ko je vse ok.
Visoka raven zaupanja je vgrajena v naš sistem. Ne moremo ne zaupati. Naš sistem tega ne sprejema, ne moremo funkcionirati, ne da bi zaupali. Naivneži smo dejansko vsak dan vsi, a se to poudarja le pri tistih, ki se najbolj opečejo.
Zaupanja vredni smo prav tako vsi, saj četudi kdaj pa kdaj kakšnega naivneža povlečemo za nos, to ni stalna praksa. Vsaj upam, da ne.
Zaupanja vredni smo prav tako vsi, saj četudi kdaj pa kdaj kakšnega naivneža povlečemo za nos, to ni stalna praksa. Vsaj upam, da ne.
Zanimivo je, da neredko pri raznih debatah o naših in vaših gre pravzaprav le za vprašanje zaupanja. Bomo zaupali našim ali vašim? In ali ne dela nekoga našega le dejstvo, da nas je manjkrat prinesel okoli od njihovega? Kolikokrat pa se mi vprašamo, če smo zaupanja vredni? A mi sami sebi zaupamo?
Mogoče bi bilo dobro, da se učimo iz napak drugih, stalno izobražujemo in pridobivamo izkušnje. To nam omogoča, da se pustimo čim manjkrat povleči za nos, ne pa zatekati k raznim nikomur ne zaupam.
Ker nikakor ni res, da ne zaupamo. Če še dvomite v to pisanje, sedite v avto in peljite (beri: zaupajte, da bodo vsi vozili tako previdno kot vi).
ZGAGA 