ZGAGA

Če je človek aktiven, doživi marsikaj. Če premika in spreminja svet, še več. Če slednje dela vztrajno, pozorno in s taktom, mu pa sploh dogaja.
Imeti cilj. Imeti močno željo. Biti na misiji, da se stvari spremenijo, je nepojmljivo močna motivacija, ki nas žene, da ne obstanemo, temveč delamo naprej.
Na začetku smo deležni ogromno podpore. V taki ali drugačni obliki. Prigovarjajo nam, da nam bo uspelo, če smo se oborožili z veliko mero potrpljenja in vztrajnosti.
Stopamo naprej … in naprej … in naprej.
Sami sebi ne verjamemo, da je prehojena pot res prehojena. Da smo prišli do takih idej na njenih ovinkih in jo še hitreje nadaljevali.
In po nekaj letih ugotovimo, da so bile tiste ovire na poti majhne, saj je zdaj pot bolj strma, netlakovana, polna lukenj, na katerih lahko pademo.
Ene luknje se naučimo zlahka preskočiti, saj smo po poti seveda nabirali tudi izkušnje. Mnogo križpotij na njej nas je poskusilo zmesti, pa smo šli kar naprej. Proti svojemu cilju, saj – kjer je volja, tam je pot.
Zavedajoč se, da je pot vsakega od naših sopotnikov drugačna, smo obzirno korakali naprej, četudi so nas želeli ustaviti, ker sami niso več zmogli.
Sama še nisem veliko prehodila, nekaj malega pa vendar sem. In moja pot me je naučila, da obstajajo trije načini dojemanja našega napredka s strani družbe.
Prvega strnem v znano misel marsikoga v moji okolici — buh na dej, de ti rata! Misel zato, ker nihče nima poguma, da bi nam na glas izrekel svojo pobožno željo. Če uspe nam, to zanje pomeni, da njim ne bo. To tudi slučajno ni res, vendar kdo bo čakal, da bodo to dojeli. Jasno, da bomo raje hodili naprej, saj vendar vemo, kam hočemo priti.
Ko tako nadaljujemo s svojo potjo in ne maramo zanje, se zgodi naslednje. Čisto počasi začnejo priznavati, da nekaj nam je pa uspelo, kljub njihovi vztrajni želji, da propademo. In takrat v njihovih očeh vidite. No, sej ti je ratalo, ampak ne tako dobro, kot si si mislil. Ok. Zahvalimo se jim, ker nam očitno sledijo, da toliko vedo o nas. In gremo naprej.
Hodimo, hodimo, hodimo in čeprav smo že dodobra utrujeni, siti vsega, ožuljeni in iztrošeni, vztrajamo naprej.
Sopotniki se menjavajo, enkrat kramljamo z enim, drugič z drugim. Eni obupajo, drugi nas prehitijo. V najtežjih trenutkih ostanemo sami. A najdemo moč, da gremo naprej. Vemo, da jo moramo. Sami. Nihče drug.
Ko smo že daleč daleč pred ostalimi, se zavemo svoje samote. Vedno huje postaja. Zdaj nam je jasno, zakaj jih je toliko pred nami že obupalo. Podvomimo v svoj cilj. A še naprej hodimo. Potrdimo si, da je naš cilj močan, močnejši od vsega. Nadaljujemo. Pomirjeni sami s sabo, a še vedno sami.
Dvignemo pogled iz tal. Preveč smo se osredotočili na pot in na svoje misli. Pozabili smo, da cilj ne bo uresničen, če ne bomo njegove uresničitve delili z drugimi.
Ozremo se naokoli.
Takrat lopne po nas. Koliko nam enakih je hodilo z nami, pa tega nismo videli. Koliko ljudi misli isto in hodi in vztraja vsem oviram navkljub.
V tistem trenutku se sami sebi zdimo neumni. A to je tista lekcija, ki smo se je morali naučiti iz te poti.
Zmagovalno razprostremo roke v zrak. Hvaležni objamemo življenje, ki nam je dano. Nasmeh se razleze čez naš obraz. Dokler …
Zraven nas se naberejo tisti, ki nam prej, zdaj pa sploh ne privoščijo česa tako dobrega. Tu sm ti jest zrihtau, nas poučijo, da nam je uspelo, a nam nikakor ne bi, če nam ne bi oni pomagali. Ker mi smo zanje itak ene velike nule.
Dejansko pa imajo prav. S svojo negativo in poleni pod naše noge so nam dali še močnejši zagon, da uidemo čim prej čim dlje od njih. Res so zaslužni za našo prehojeno pot.
Še zadnjič jih pogledamo v oči in se jim zahvalimo za njihov ‘prispevek’ k naši prehojeni poti, zavedajoč se da nam tega ne bo nikoli več treba.
In svet postane še bolj lep.
Zdaj se lahko še bolj veselimo poti pred nami …