Božična pesem. Vsi jo poznamo. Če je že nismo brali, smo pa slišali zanjo. Charles Dickens jo je napisal že davnega 1843. Govori pa o škrtem in zlobnem Scroogu, ki je izkoriščal svoje delavce, da bi sam dobro zaslužil.
Nekega božičnega večera ga (sicer s pomočjo obiska štirih duhov, ki ga opomnijo na vse hudobije, ki jih je v življenju storil) prešine, da bi jim lahko dal prost večer, da bodo s svojimi družinami. In delavci so mu bili hvaležni do neba. Obdari jih tudi s hrano in denarjem.
Verjamem, da je ta zgodba na mnoge vplivala tako kot name Heidi, saj odkar sem jo brala, brezpogojno uživam v stopljenem siru na popečenem kruhu. Ljudje so tudi s pomočjo te zelo priljubljene zgodbe spoznali, da bi bil lahko ta prastar praznik dejansko vzrok za to, da iznenada izkažemo svojo dobroto.
Tukaj pa se meni nekoliko zatakne. Je sporočilo decembrskih obdarovanj dejansko obliž na naše neprimerno obnašanje skozi vse leto? Smo res želeli prej vsem ljudem slabo, da jim zdaj kar naenkrat hočemo dobro in se tudi sami s pomočjo daril in voščil počutiti dobre?
Zanimiva instant rešitev. Pomaga. Kratkoročno, a pomaga.
Se ne bi malo sami s sabo pomenili in se dogovorili, da bi bilo dobro biti dobri vse leto, ne pa samo na koncu leta dobrikati se slehernemu, ki nam prekriža pot in ki se ga spomnimo?
Večina ljudi plava s tokom in izkoristi praznike, da deli nekaj svojega z drugimi. Prav. Naj bo tako.
Velikokrat sem (bila) s hudo bolnimi. Mnogi so se že poslovili od tega sveta. Tisti, ki so ozdravljeni in k sreči še z nami, pa imajo vsak dan za praznik. Vsak dan, ko se zbudijo, je zanje neprecenljivo darilo. Tega razmišljanja sem se nalezla od njih in z njihovimi mislimi, željami, mnenji in nasveti mi ti ljudje pomembno krojijo pogled na svet. Trenutki z njimi mi veliko pomenijo. Ti ljudje so moje darilo.
Pogosto me spomnijo, kako žalosten je ta svet v resnici. Namreč zakaj nas samo tako huda izkušnja pripelje do tega zavedanja? Zakaj šele, ko toliko izgubimo, cenimo, kar imamo? Zakaj si delamo to življenje tako gorje, ker ga ne sprejmemo takega, kot je? Zakaj se umikamo pred tistim, s čimer se ne upamo soočiti? Zakaj si sami sebi delamo delo? Zakaj mnogokrat ne vemo, kaj bi sami s sabo? Se res nimamo toliko radi, da bi premislili, kaj nam dejansko največ pomeni in bi začrtali pot, da bi to tudi dobili? Se bojimo, da bi se spet vzljubili, se postavili zase in se začeli ukvarjati prav s tistim, kar že imamo in kar nam bo prineslo največje zadovoljstvo?
Če si boste te praznike odgovorili na ta vprašanja, si boste dali največje darilo. Ne potrebujete nobenih zaobljub, nobenih spodbud, sami, brez pomoči drugih, boste vedeli kaj in kako. Če vas na tej poti zanese, pa poiščite ljudi, ki vam jo bodo pomagali prehoditi.
In morda boste kakor spreobrnjeni Scrooge neko jutro izjavili: “Lahek sem kakor peresce, srečen kakor angel, razposajen kakor šolar; potoglav kakor pijanec. Vesele božične praznike vsem od kraja! Srečno novo leto vsemu svetu.” Iz Dickens, C. (1992). Božična pesem v prozi. Maribor: Založba Obzorja Maribor
In vaše srce se bo smejalo in to vam bo povsem zadosti.
ZGAGA 