Hja, kdo je pripadnik vašega društva? So to aktivni ljudje, ki društvu podarjajo svoj prosti čas? So to samo zvesti podporniki, ki vam vsako leto zagotovo nakažejo članarino? Ali pa so to in podporniki in prostovoljci in donatorji svojega človeškega in socialnega kapitala?
Nič od tega? Potem je z vašim društvom nekaj narobe.
Član vašega društva je lahko vsak, ki izpolnjuje pogoje iz vašega statuta. Včlanil naj bi se prostovoljno. In vsi člani naj bi bili enakopravni. Vsaj tako pravi zakon. Društva običajno določijo nekaj ‘omejitev’, npr. ukvarjanje z določeno stroko ali pa starost in status (npr. pri upokojencih), da vseeno nekako nadzirajo vpis. Če ga hočejo omejiti na le peščico članov povišajo članarino do višine, da je ne morejo vsi plačati. Tisti, ki jo zmorejo, so tako lahko še naprej člani. Nekatera društva so tako vzvišena, da je jasno, da si njim predsedujoči ne želijo nobenih članov. Članstva željne, ki so pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi plačilo visoke članarine, kratko malo zavrnejo.
Človek se vpraša, če lahko sploh še govorimo o društvu.
Tista društva, ki ne želijo omejevati števila članov, imajo članarine, ki so le simbolične, pa še teh ne pobirajo dosledno. Če bi jo pobirali, bi to utegnilo pomeniti, da imajo le še enega člana. In to najverjetneje predsednika/co. To lahko pomeni, da ta noče odgovarjati za svoje vodenje. (Rad/a bi pa bil vodja, seveda.) Člani bi namreč s plačilom članarine bržda prej zahtevali kaj nazaj. Mogoče kakšno poročilo, povratno informacijo ali pa kakšno konkretno akcijo. Verjetno tudi sklic dejanskega letnega občnega zbora, ki je po zakonu obvezen. Občni zbor je za trinoge predsednike soočenje z ljudmi, ki bi radi kaj naredili ali želeli vedeti, kako se upravlja s premoženjem društva. Občni zbor za take predsednike/ce nikakor ni najljubše opravilo na seznamu le-teh. Osveščeni člani najverjetneje ne želijo biti samo številka več v poročilu v vlogi za občinska sredstva, ali pač?
Nekatera društva tržijo svoje storitve pod pretvezo, da gre za članarino. Članarine so seveda prostovoljni prispevek, ker gre za izraz podpore društvu. A dejansko dobijo ljudi, ki so pripravljeni prostovoljno prispevati 12 mesecev v letu! Brez računa, brez dokazov o plačilu, kar tako na roko ali TRR, brez kaj. Tukaj gre za trženje storitev društva in člani prejemajo bonitete. To je vsem jasno. Po zakonu bi morala tovrstna društva od takih ‘članarin’ plačevati davek od dohodka pravnih oseb. Gre za pridobitno dejavnost, vendar. Pa mislite, da ga? Zakaj že, saj nas ne bo nihče dobil, porečejo. Situacija se je nekoliko spremenila z uvedbo davčnih blagajn. Ker so bili ‘člani’ zahtevnejši pri dokazilih o plačilu, smo se lahko samo naslonili nazaj in opazovali, kaj vse bodo društva naredila, da bi se izognila plačilu davka. Menjali so se predsedniki, upravni odbori, … Zakaj? Ker so bili prisiljeni začeti delati po zakonu. To pa je res pošteno do tistih, ki to že ves čas počnemo, ne?
Društva imajo precej sredstev. Četrt stoletja se je obrnilo in tisti, ki razdeljujejo sredstva na lokalni ravni, so ugotovili, da je najbolje dati vsakemu malo in tako s tankimi šnitami salame utišati javnega denarja lačne organizacije. Na višjih ravneh se zdi, da boš danes dobil večji kos ti, drugič pa nekdo drug, češ da se bodo ‘vsi dobro razvili’. Še vedno marsikateri javni financer pozabi povprašati o tem, če so bila sredstva korektno porabljena ali pa jih celo daje iz kvaziskladov za take namene, ki jih dejansko ni moč dokazati v nobenem proračunu, kljub temu pa obstajajo pa niso majhni. Zgodi se, da se denar akumulira na računih društev. Je s tem dosežen namen, ki ga ima javni denar? Po moje ne, marsikdo pa zna oporekati, da je prav, da so visoki zneski na računih – za hude čase, bojda.
Marsikdo je ustanovil društvo samo zaradi javnega denarja. Pomilujem ga. Jasno mi je, kako ga bo porabil. Naj ugibam. Zase? Društva naj bi imela povsem druge namene – namene, ki presegajo cilje posameznika. Če bi jih ti imeli, bi to vedeli in cilje udejanjali. Tako pa stopicljajo za drugimi in kažejo v njihove hrbte, češ oni so krivi, da nam gre tako slabo. Sami so odgovorni, čeprav se malo zlobno sliši. Sami, nihče drug.
Če boste hoteli in delali dobro, boste dobili dovolj članov, ki bodo hoteli prav isto. In skupaj boste dosegli več in bolje. Takrat bodo novi člani sami od sebe hodili k vam in vam plačevali članarino. In občni zbori bodo vrelišče idej v dobro soljudi, ne pa kazanje zob in pesti, kdo je bolj močan in bolj sposoben.
Seveda, če nekje tam zadaj že ne obstaja prednapisan obrazec za zavrnitev tistih, ki morda hočejo dobro, ampak ne na način, ki ste si ga vi zamislili. Če je temu tako, naj vas bo sram. Svetujem vam, da pri priči podate odstopno izjavo in date prostor tistemu, ki si želi dobro delati dobro.
ZGAGA 