A ni res, no? Vsak dan lahko dobimo nešteto razlogov, da smo slabe volje. Slabe stvari se kar kopičijo ena na drugo. Če že ne jamramo nad vremenom (lepo vas prosim), nas pa šef mobingira, pa žlahta nas ima za čudake pa prijatelji so prijatelji samo takrat, ko ga pijemo, ko smo slabe volje pa nas ne poznajo ali pozabijo na nas, pa otroci najedajo, pa partner nas ne posluša in podobno.
Obenem se nam ali našim bližnjim dogajajo še nesreče, zlorabe, goljufije, kraje, sabotaže in, bognedaj, samomori, smrti po dolgotrajni bolezni. Grozljivka, tega ni mogoče zdržati. Nič ni tako, kot mi hočemo. Tu mač.
Na svoj 21. rojstni dan sem po pijači s prijatelji šla na pošto, da bi poklicala mamo. Telefon kar nekaj časa zvoni in na drugi strani se oglasi očetov glas. To ni bilo običajno.
Kje je mama, ata? Zakaj se ni oglasila mama? Kaj dela?
Oče ni prišel do besede. Plašno in zaskrbljeno mi pove, da je spet tam. Tokrat v stavbi C.
– A se ji je ponovil? (Svojci rakovih bolnikov nikoli ne omenjamo besede rak.)
– Ne vem. Tja so jo peljali. Boš šla k njej?
– Ja, takoj grem. Drži se, ata.
Ne spomnim se, kako sem prišla k njej. Čakala me je že opremljena v beli halji v sobi, kjer je gledala Esmeraldo. Zdaj vem, da je bila Esmeralda najboljša možna eskapistična poteza v tej situaciji. Počakala sem. Pogovorili sva se.
Ponovil se je. Metastaze so na jetrih.
Ko sem odhajala, se še nisem zavedala, da se je začel sedemmesečni vztrajen, boleč in utrujajoč boj s to boleznijo, ki ga žal nisva zmagali.
Spet drugič pa se nisem zavedala, da se je začelo moje skoraj 15-letno obdobje žalovanja, obremenjevanja, negative, jeze, neodpuščanja, užaljenosti in gledanja na svet kruto realno, s čimer me je ta izkušnja očitno zaznamovala za vselej.
Potem je prišel dan, ko sem se odločila. Dovolj je. Priznaj si. Tvoja mama ni bila popolna. Ene stvari bi lahko delala drugače. Morda bi jo še vedno imela, če bi. Občutek, da sem izdala človeka, ki mi je dal Življenje, je bil poprej premočan, da bi si to upala priznati.
Od tistega dne si gradim življenje na novih temeljih. Stvari, ki jih opisujem v prvem odstavku, zame že dolgo ne veljajo več. Nimam težav z ljudmi. Rada jih imam. Eni so taki, drugi drugačni. Razumem njihove šibkosti, razumem, da oni morda nikoli ne bodo razumeli mene. Prav. To sprejemam.
Razume nas le tisti, ki je imel isto izkušnjo in mogoče je tako tudi prav.
Slabe stvari me še vedno pretresejo. Namenim jim čas, da se iz njih česa novega naučim. Pogosto se glede določenih dogodkov res preveč obremenjujem. Boli me, da ljudje svojim soljudem privoščijo toliko slabega. Še huje je, da jim to namenoma delajo. Najhuje pa mi je videti, ko si ljudje v brezupu vzamejo življenje. Na ena vprašanja, ki mi hodijo po glavi ob slabih dogodkih, verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Lahko pa vedno premislim in si domislim, kaj bom sama naredila, da slabih stvari v bodoče ne bo oz. da jih bo precej manj.
Slabe stvari so del naših življenj. Življenje je Šola, ki nas pripravlja za nove korake naprej. Če se iz slabih stvari ničesar ne naučimo in se z njimi stalno obremenjujemo, smo pač slabi učenci. Slabi učenci ponavljajo razred. In prav nič slabega ni v tem, da se lekcijo, ki nam je bila očitno namenjena, res dobro naučimo in se tako pripravimo na vse slabe stvari, ki nas še čakajo.
Samo tako vemo, da bomo prihodnjič z večjo verjetnostjo izdelali razred že v prvo.
Meni se zdi, da je zanka v tem, da je treba čim bolje shajati z ljudmi, ki so okrog nas, ker pač drugih ni. Tako se vsi bolje počutimo in si ne nalagamo nezadovoljstva na zalogo.
Pozdravljena Simona!
Hvala za vaš komentar.
To je vas naučila Šola Življenja. Vedno pa lahko zamenjate krog ljudi, v katerem ste. Saj veste, mi smo povprečje petih ljudi, s katerimi se družimo.
Lep zasnežen pozdrav.
ZGAGA 
Meni se zdi, da je zanka v tem, da je treba čim bolje shajati z ljudmi, ki so okrog nas, ker pač drugih ni. Tako se vsi bolje počutimo in si ne nalagamo nezadovoljstva na zalogo.
lp
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljena Simona!
Hvala za vaš komentar.
To je vas naučila Šola Življenja. Vedno pa lahko zamenjate krog ljudi, v katerem ste. Saj veste, mi smo povprečje petih ljudi, s katerimi se družimo.
Lep zasnežen pozdrav.
Všeč mi jeVšeč mi je