O, ko bi bilo to mogoče! Kupiti srečo! To bi pa bilo nekaj. Preprosto bi potegnili kreditno kartico in postali srečni. Osrečevalo bi nas vse, kar je v naši okolici, ljudje okrog nas, živali, predmeti, dogodki. Vse bi postalo en sam vir naše nenadkriljive sreče. Jokali bi od sreče, vriskali in skakali do stropa.
Zasanjano gledamo naprej, se zdrznemo in si priznamo, da nas je malo preveč zaneslo.
V resnici nas ni zaneslo. Le eno napako delamo. Potrošniško usmerjeni kot smo, besedo nakup jemljemo samo kot menjavo nečesa za denar. Ker je denar sveta vladar in mi moramo verjeti, da je temu res tako. Menjave nečesa za nekaj brez denarja si niti ne predstavljamo.
Ostali, ki verjetno pogosteje uporabljate vsebino svoje lobanje, verjetno veste, da so bili ljudje srečni tudi takrat, ko še nismo poznali denarja. Hkrati veste, da ste najbolj srečni takrat, ko delate stvari, ki jih denar ne more kupiti. Naštejte si momente, ki so bili prekrasni, pa denarja sploh ni bilo zraven.
Eden, dva, … Nešteto jih je.
Nam to morda kaj pove? Morda, da je srečo mogoče kupiti, a ne za denar? Nikoli ne boste kupili sreče z denarjem. To mislijo samo tisti, ki jih je v to prepričal ta gnili potrošniški svet. Potegnem kartico in si kupim nov avtomobil, novo hišo, nov telefon. In sem srečen. Vendar le za kratek čas. Potem ta sreča kar nekako usahne in si kupimo še kakšno materialno stvar.