Ste že videli, kako je neka organizacija zelo dobro delovala, potem pa kar naenkrat začela toniti? In ali veste, koliko organizacij je samo še registriranih, pa njihovi člani se niso pripravljeni niti enkrat zbrati, da bi jih ukinili? In koliko organizacij ni bilo uspešnih pri iskanju desne roke predsednika, mogoče tudi zato, ker bo to verjetno mlad človek in ker mladi lahko vedo preveč in ogrožajo predsednikov tron in je to seveda lahko zlahka razumljeno kot veliko nepriznanje delu predsednika?
Koliko organizacij sploh ve, zakaj obstaja? Člani koliko organizacij vedo ob 3h zjutraj povedati, čemu sploh delajo in to največkrat prostovoljno?
Manj kot si mislimo. Razlog je v nedefiniranem, nejasnem poslanstvu. Razlog je v neopredeljeni viziji.
Poslanstvo gradimo na podlagi potreb v družbi, ki jih želimo zadovoljiti. Poslanstvo je lahko nahraniti lačne. Vendar ni to tudi poslanstvo kuharja? Ni. Njegovo je skuhati lačnim. Kuhar se običajno ne sprašuje o tem, kje bo dobil hrano, opremo in ljudi, ki bodo hoteli jesti. To je vloga menedžerja restavracije.
Vloga NVO je podobna, le da mi pomislimo še na to, kdo je lačen, ker mu je življenje pokazalo svojo temno plat. Ker je ostal brez prihodkov, ker je zbolel in ne more delati, ker …
Medtem ko bo menedžer restavracije razmišljal, kaj naj ponudi, da bodo lačni zagotovo prišli k njim in za ponujeno tudi plačali, bo menedžer NVO razmišljal, kako dobiti donacijo hrane in kako s pridobljeno donacijo hrane nahraniti čim več lačnih.
Kaj pa če se zgodi, da lačnih ni? Gospodarske razmere se izboljšajo, manj ljudi živi pod pragom revščine, ljudje intenzivno obdelujejo zemljo in pomembno zvišajo delež samooskrbe. Programi razdeljevanja viškov hrane učinkovito delujejo. Ljudje si med sabo delijo dobrine, ker je tako vsem bolje. Povsem verjetno je, ne?
V tem primeru se moramo vprašati, če še zadovoljujemo prave potrebe. Razmisliti moramo o spremembi poslanstva, o prilagoditvi na nastale razmere. Mogoče o odprtju socialnega podjetja, ki sicer deli hrano kot prej, a za simboličen prispevek, ki omogoča zaposlitve in razvoj storitev.
Zgodi pa se tudi, da ugotovimo, da naše delo ni več potrebno. Morda tudi, da smo izčrpani in ne moremo več.
Takrat predajmo vajeti drugim. Umaknimo se in svetujmo, ko nas prosijo, sicer jih pustimo delati. Pa ne sodimo. Če ne bomo delali mi, ne bo narobe, bo pa vsekakor drugače.
Poslanstvo je tisto, ki nas žene od znotraj. Redki razumejo naša filantropska nagnjenja, ker jih imajo le redki v sebi in le redki so jih ponotranjili skozi vzgojo v mladosti. Le redki so jih pridobili skozi težke življenjske lekcije. Zato nas večkrat vprašajo po zdravju, češ se trudiš, ne da bi kaj imel od tega. Prav imajo, ker ne razumejo višjih ciljev, ki smo si jih zastavili in na katerih vztrajamo.
Razumeli bodo takrat, ko bodo sami imeli potrebo, ki smo jo mi že zdavnaj prepoznali.
Zato pa, če te ni več, prenehajmo brez slabe vesti z zavedanjem, da smo bili mi tisti, ki smo jo prepoznali, ko je bila velika in pomembna, in da smo tudi mi prispevali k temu, da je ni.
Če ste pravi nevladniki, veste, da ste prav s tem izpolnili največjo skrito željo vseh nas, da ne bi bilo več treba delati to, kar delamo, da ne bi bilo več stisk, bolezni, težav, nesreč, lakote, nevednosti, nestrpnosti, torej, takih ali drugačnih potreb, ki brez vpliva NVO ne bi bile tako uspešno zadovoljevane.
Potrepljajte se po rami, dobri ste!
ZGAGA 