ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše – o vodenju neprofitnih projektov in fundraisingu

Pred slabo dekado sem na dan dala svojo magistrsko nalogo o financiranju gledaliških festivalov. Proučevala sem Ano Desetnico, ki ima to posebnost, da se izvaja na ulici ter za mnoge (in množične) predstave ne zaračunava vstopnine. Četudi bi jo hotela, je ne bi mogla, ker je javni prostor nemogoče tako omejiti. S stališča fundraisinga precej zanimiv primer, saj tega za druga gledališča običajnega vira prihodkov tukaj preprosto ni.

Ena od hipotez v moji nalogi je bila tudi tale:

Sponzorji, ki se v sklopu festivala odločijo za inovativnejše načine oglaševanja, so bolj opaženi med festivalsko publiko.

Je res tako? Po odgovore sem se odpravila na teren. V kdaj tudi večurnih pogovorih s predstavniki podjetij se mi je vedno bolj potrjevala domneva, da mora biti sodelovanje močno in predvsem obojestransko. Kako preprost način, da podjetja brez dodatnega vložka izboljšajo učinkovitost promocije in s tem bolje oglašujejo svoje produkte oz. storitve. Da sem lahko to dejansko potrdila, nisem intervjuvala samo podjetij, temveč tudi obiskovalce festivala, organizatorje in druge sodelavce festivala.

Precej materiala se je nakopičilo. Ob analizi je bilo z vsakim novim podatkom jasno, da bolj kot se je sponzor potrudil, več je dobil iz svojega vložka. Nekatera so veliko privarčevala, nekatera zelo na blizu nagovorila na tisoče ljudi in si lahko obetala večji donos od njihovega sponzorskega vložka.

Jasno, porečete. Nič novega. Danes, ko se piše 2016, pa smo priča zgodbam, kjer sponzorji vložijo manj denarja, še manj pa se angažirajo pri tem. Zdi se, da pričakujejo, da bomo neprofitne organizacije naredile vse same. Ponovimo. Namen neprofitnih organizacij (po mojem vedenju) ni delati to, kar sponzor hoče, da delamo, temveč da dobimo podporo sponzorja, da bi lahko delali še naprej, kar delamo. Jim nismo bili prav zaradi tega zanimivi že od vsega začetka?

Človek se vpraša, kaj je tu narobe? S sponzoriranjem se zakupi oglasni prostor naše organizacije, ne pa tudi celotne ekipe, celotnega budgeta, ki ga imamo za trženje in še česa. Mogoče ne verjamejo v moč organizacij, moč naših socialnih omrežij, v naše podpornike in, konec koncev, v naše kadre. Mogoče podjetja ne verjamejo, da imamo neprofitne organizacije tudi belcebubovsko brihtne ljudi. Imamo še kako hude ideje, ki bi jim lahko prišle prav. A zna biti, da so spoznali koga izmed nas, ki ni bil ravno izkušen in izučen v tem poslu, in mi sedaj čutimo te posledice. Mogoče pa smo tudi mi naleteli ravno na take med njimi, ki se ne zavedajo vseh možnosti, ki jih ponuja sodelovanje z nami.

Med najboljšimi podjetji se že dolgo glasno šušlja, da se morajo zavedati večplastnega kapitala naših organizacij in ga znati izkoristiti tudi tako, da se oni učijo od nas in upoštevajo naša mnenja. Skratka, da sodelujejo z nami.

“Na tej točki moram priznati, da sem nekoliko tvegala, ko sem tržnikom v svojem drugem letu dela za Ano Desetnico prišepetavala, naj skupaj skušamo priti do dobre zamisli, saj bo to samo dobro zanje. Mnogi niso imeli poguma, nekateri niso imeli volje, da bi utemeljevali koristnosti akcije vodilnim. Tisti, ki so se odločili za, pa so rezultate (zelo dobre!) kmalu imeli na dlani.”

To sem zapisala leta 2007. ‘Tvegala’ sem, ko sem jim podarjala ideje, ki so na koncu njim prinesle bistveno večjo opaženost in prepoznavnost med obiskovalci festivala. To je bil moj daj v tem daj dam odnosu.

Uporabila sem pravilno besedo ‘tveganje’, saj sem tvegala njihovo slabo voljo, nepripravljenost, neodzivnost. In to sem v nekaterih primerih tudi dobila.

Pri podjetjih, ki so se na festivalu pojavila s svojo ekipo, pa takih težav ni bilo. Vsaka ekipa je zraven dotresla še nekaj idej, da so oglaševalske aktivnosti popolnoma zadihale s festivalskimi. Še zdaj si ne morem tega drugače razlagati kot to, da morajo podjetja, tako kot mi, pokazati samo malo več volje. Morajo biti pripravljena na nove izzive in pozitivno sprejemati naše ideje. Tako bodo še bolj opazne, če se odločijo za oglaševanje v sodelovanju z nami.

In ja, ideje so lahko tudi naše. Saj kdo pa bolje ve, kaj je najbolje za naše uporabnike, v tem primeru obiskovalce festivala, kot mi? Če je vam to jasno, naj vas malo razočaram. Mnogim na drugi strani ni. In še eno razočaranje. Tudi na naši strani ne.

In piše se leto 2016 … In še vedno ne sodelujemo, da bi bilo 1 + 1 končno 3.

Hm, kdo se javi, da bo vsem nam vzor?

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: