Ne vem, če ta izraz – problem desne roke – sploh obstaja. V resnici mi je vseeno. Jaz ga kar uporabljam in to precej. Če ne bi bil problem desne roke toliko prisoten, ga zagotovo ne bi.
Problem desne roke je problem vsake organizacije, ki je vodje nočejo zapustiti. Gre za vodje, ki (nezavedno) dajejo občutek, da bo brez njih vse propadlo. Njihova kvazinezamenljivost in kvazinepogrešljivost škoduje organizaciji, a se tega ne zavedajo.
Dokazali so že, da ljudje, ki mislijo, da so za vse sami, tudi sebi zelo škodujejo. Na koncu koncev se dejansko zgodi, da ostanejo sami, saj jih nergavih in zoprnih nočemo več prenašati. A ni škoda živeti to življenje sam (in to samo zato, ker se ne znamo obnašati)?
V organizacijah, ki imajo dolgoročno zastavljene cilje, že zgodaj pred odhodom trenutnega vodje, izberejo potencialne desne roke, ki bodo z znanjem seniorjev obogatile svoje znanje, si pridobile pomembne izkušnje in tako uspešno nadomestile vodjo, ko bo prišel čas, da se umakne. Ti vodje dejansko odidejo pomirjeni, saj vedo, da bo z organizacijo vse ok. Zaupajo, da bo z organizacijo vse ok. Na to so pomislili že dosti prej.
Kako pa je v naših organizacijah? Veliko delam z društvi in ko mi njihovi člani, največkrat predsedniki, opisujejo, da ni mladih, ki bi jih nadomestili, pogosto z nekaj dodatnimi vprašanji ugotovim, da mladih ni, ker se vodje vztrajno in največkrat nezavedno trudijo, da jih odženejo.
Kako? Če jim dajo nalogo in je ne opravijo na njihov način, so nesposobni. Četudi je dobro opravljena, način ni pravi. Razumete!? To ni dobro za organizacijo. Ker mora biti točno tako, kot se je delalo včasih, da se šteje za dobro.
Mladi, če že niso vodje, hočejo jasna navodila, ki bodo vodila k ciljem, k poslanstvu. Če vprašajo, dobijo odgovor, da to bi pa že morali vedeti, za kaj si društvo prizadeva. Lahko da mladi že vedo, a potrebujejo dodatno utemeljitev vodje, s katero si bodo sliko v mislih še natančneje predstavljali in uspešneje predstavljali društvo navzven.
Mladi hočejo vlagati. Zdaj smo pa tam. Zdaj je že jasno, da nikoli ne bodo desne roke. Kako to mislijo – vlagati? Naša organizacija špara za hude čase, vendar. Ko pridejo hudi časi, nam boste mladi hvaležni, da imamo tri letne proračune rezerve na računu. Mladi bi ta denar vložili v nove programe, v novo opremo, v nove kadre, da bi laže delali, kar delajo. Zanje je poanta v slednjem. Vendar to je za sedanje vodje nekaj nezaslišanega! Tukaj se dela tako, da se laže financerjem in zavaja člane, ne pa vlaga v boljši jutri. Denar pa mora biti na računu – za hude čase, ki prihajajo, ne za programe, opremo in bognedaj, kadre.
Mladi se bodo vprašali, zakaj so sploh vprašali. ‘Pravični’ vodje se ne bodo vprašali ničesar. Še naprej bodo govorili čez mlade, kako so nevredni in nesposobni ter koliko priložnosti, da so jim dali, pa jih niso izkoristili.
Niti ene priložnosti niso dobili. Od starih nezadovoljnih jamrarjev zagotovo ne. In šli bodo tja, kjer jih bodo, saj imajo znanje in prilagodljivost. To je njihova velika prednost. Lahko bi jo izkoristili tudi v prid dotične organizacije, ampak to ni mogoče, saj bi lahko vrglo slabo luč na sedanjega vodjo.
Človek se seveda vpraša, če je morda to početje namerno, da bi še kako lahko jamrali naprej in nazaj, kako ljudje njim, ‘edinim pravim’ vodjem obračajo hrbet? Zdi se, da je bilo to nesramno delo prej zaupano samo njim. Dobro ga opravljajo. Ko jih spet vidim, jim čestitam. Zagotovili so si, da nikoli ne bodo imeli desne roke. Vsekakor pa bodo imeli problem desne roke. Za njimi bo zagotovo ostal en velik prazen nič.
In prav to so tudi hoteli. Seveda nezavedno. Pfej fuj.
(Kot zanimivost naj napišem, da so slovenska društva na dan, 31. 12. 2006, torej pred ekonomsko krizo v društvenih skladih hranila 439 mio. EUR. Na dan, 31. 12. 2014, torej po krizi pa 447 mio EUR, kar nakazuje, da ekonomska kriza ni vplivala na višino rezerv v društvenih skladih, za katere bi pričakovali, da so se v krizi (zaradi krize) bistveno zmanjšali. Podatki so iz Informacij o poslovanju društev AJPES.)
