ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Bolje, da nehamo, ane? Vam gremo na živce, kaj? Ker nočemo nehati. A bi bilo po vaše bolje, da bi. A mi kar vztrajamo.

Ne vztraja vsak. Nima vsak te kvalitete. Mi pa kar ženemo sebe in še druge, da bi dosegli nekaj, kar želimo za vse. Da, tudi tiste, ki sploh ne vedo, da to potrebujejo.

Kdo da so to? Ljudje, s katerimi si delimo svet, žal pa ne tudi vrednot. Ljudje, ki kategorično zanikajo, da nečesa ne znajo in ne zmorejo. Ljudje, ki jim je življenje kot nam dalo izzive, pa raje kot da jih rešujejo, jamejo jamrati vsem okoli sebe in vsakokrat, ko je to mogoče. Ljudje, ki bodo kakšno bridko lekcijo verjetno še doživeli, četudi mislijo, da so imuni nanje.

Ti ljudje nam najbolj nasprotujejo. Po domače šlatajo nas za čelo, češ da smo neumni, ker pomagamo drugim, češ da nam nihče ne bo pomagal, ko bomo v stiski mi.
Morda imajo prav. Po lastnih izkušnjah vem, da ne. Tako rado se omenja in obenem poudarja besedo kapital. Večina mu takoj laično prida sopomenko – denar (ki to seveda ni). Pozablja na vse druge kapitale, ki jih človek kot socialno in ustvarjalno bitje, nosi v sebi. Ste že slišali za človeški kapital, socialni kapital, intelektualni kapital, znanstveni, strokovni, celo zdravstveni kapital?
No, oni očitno niso.

Zavedanje, da nismo sami, da je pred nami še dolga pot učenja, in hvaležnost za vse izkušnje, nas okrepi kot ljudi. Razširi nam obzorja in pogledamo malo širše okrog sebe. Svet se, četudi ni takoj opaziti, hitro spreminja. Prehitro. In te spremembe prinašajo s sabo dobre, a žal tudi slabe stvari. Pomislite samo na število telefonov, ki ste jih zamenjali v zadnjem desetletju. Kje so pristali? Pomislite na dejstvo, da skoraj polovica žensk, ki zboli za rakom dojke, pride k zdravniku z že napredovano boleznijo. Pišuka, a? Ali pa na problem debelosti pri šolarjih, ki niti ne hodijo več v šolo peš, ker je bolj udobno (komu?), če jih tja peljejo starši. Obenem pa imamo problem otrok, ki zaradi neurejenih razmer doma tolčejo revščino in če že jejo, jejo sladkarije.

Kdo bo opozarjal na te probleme in jih reševal? Država, družba, sami? Edino logično je povezati podobno misleče in nekaj ukreniti. Samim nam bo težko, povezanim lažje.
Ko se bodo začeli kazati prvi rezultati našega dela, bodo prišli oni, o katerih sem izgubila že preveč besed zgoraj.
In bodo modrovali in bodo negirali in bodo proti.

Pa veste, zakaj? Ker sami niso povezani, ker sami tega ne zmorejo ali niso pripravljeni, ker delovati v skupini pomeni dati del sebe, energije in prostega časa nekomu drugemu in dragemu v obeh pomeni besedah. Da, to zna biti zanje predrago.

Če nas bičajo z besedami in klevetajo, bodo porabili manj energije, pa še zastonj bo. Malo morgen. Z vsakim takim dejanjem izgubljajo. Če drugega ne socialni kapital, saj jih ljudje prej ali slej skužimo. Kaj nas to sploh briga, saj socialni kapital itak ni toliko vreden kot denar.
Če bi bilo to res res, zakaj me potem šlatajo za čelo samo tisti, ki imajo preveč slednjega?

Ste že videli, kako je neka organizacija zelo dobro delovala, potem pa kar naenkrat začela toniti? In ali veste, koliko organizacij je samo še registriranih, pa njihovi člani se niso pripravljeni niti enkrat zbrati, da bi jih ukinili? In koliko organizacij ni bilo uspešnih pri iskanju desne roke predsednika, mogoče tudi zato, ker bo to verjetno mlad človek in ker mladi lahko vedo preveč in ogrožajo predsednikov tron in je to seveda lahko zlahka razumljeno kot veliko nepriznanje delu predsednika?

Koliko organizacij sploh ve, zakaj obstaja? Člani koliko organizacij vedo ob 3h zjutraj povedati, čemu sploh delajo in to največkrat prostovoljno?
Manj kot si mislimo. Razlog je v nedefiniranem, nejasnem poslanstvu. Razlog je v neopredeljeni viziji.

Poslanstvo gradimo na podlagi potreb v družbi, ki jih želimo zadovoljiti. Poslanstvo je lahko nahraniti lačne. Vendar ni to tudi poslanstvo kuharja? Ni. Njegovo je skuhati lačnim. Kuhar se običajno ne sprašuje o tem, kje bo dobil hrano, opremo in ljudi, ki bodo hoteli jesti. To je vloga menedžerja restavracije.

Vloga NVO je podobna, le da mi pomislimo še na to, kdo je lačen, ker mu je življenje pokazalo svojo temno plat. Ker je ostal brez prihodkov, ker je zbolel in ne more delati, ker …
Medtem ko bo menedžer restavracije razmišljal, kaj naj ponudi, da bodo lačni zagotovo prišli k njim in za ponujeno tudi plačali, bo menedžer NVO razmišljal, kako dobiti donacijo hrane in kako s pridobljeno donacijo hrane nahraniti čim več lačnih.

Kaj pa če se zgodi, da lačnih ni? Gospodarske razmere se izboljšajo, manj ljudi živi pod pragom revščine, ljudje intenzivno obdelujejo zemljo in pomembno zvišajo delež samooskrbe. Programi razdeljevanja viškov hrane učinkovito delujejo. Ljudje si med sabo delijo dobrine, ker je tako vsem bolje. Povsem verjetno je, ne?

V tem primeru se moramo vprašati, če še zadovoljujemo prave potrebe. Razmisliti moramo o spremembi poslanstva, o prilagoditvi na nastale razmere. Mogoče o odprtju socialnega podjetja, ki sicer deli hrano kot prej, a za simboličen prispevek, ki omogoča zaposlitve in razvoj storitev.

Zgodi pa se tudi, da ugotovimo, da naše delo ni več potrebno. Morda tudi, da smo izčrpani in ne moremo več.
Takrat predajmo vajeti drugim. Umaknimo se in svetujmo, ko nas prosijo, sicer jih pustimo delati. Pa ne sodimo. Če ne bomo delali mi, ne bo narobe, bo pa vsekakor drugače.

Poslanstvo je tisto, ki nas žene od znotraj. Redki razumejo naša filantropska nagnjenja, ker jih imajo le redki v sebi in le redki so jih ponotranjili skozi vzgojo v mladosti. Le redki so jih pridobili skozi težke življenjske lekcije. Zato nas večkrat vprašajo po zdravju, češ se trudiš, ne da bi kaj imel od tega. Prav imajo, ker ne razumejo višjih ciljev, ki smo si jih zastavili in na katerih vztrajamo.
Razumeli bodo takrat, ko bodo sami imeli potrebo, ki smo jo mi že zdavnaj prepoznali.

Zato pa, če te ni več, prenehajmo brez slabe vesti z zavedanjem, da smo bili mi tisti, ki smo jo prepoznali, ko je bila velika in pomembna, in da smo tudi mi prispevali k temu, da je ni.
Če ste pravi nevladniki, veste, da ste prav s tem izpolnili največjo skrito željo vseh nas, da ne bi bilo več treba delati to, kar delamo, da ne bi bilo več stisk, bolezni, težav, nesreč, lakote, nevednosti, nestrpnosti, torej, takih ali drugačnih potreb, ki brez vpliva NVO ne bi bile tako uspešno zadovoljevane.

Potrepljajte se po rami, dobri ste!

What do you think of, when you hear the word pearl? Do you think of something beautiful? Something pinkish? Something shiny?

I think of a picture drawn way back by my neighbour in my book of memories wishing me all the best and that my life would be full of pearls.
Then I think about a live online seminar held by the late Tony Elischer (an exceptional fundraising coach I had the privilege to listen to) who told a simple story about the pearls that everyone should hear. Namely, when we admire a pearl we see its full beauty, its pricelessness, its uniqueness. But then he exposed that a pearl is actually a big obstacle to the oyster and trying to get rid of it and protect itself, the oyster surrounds it with its nacre. The years pass and the oyster makes a beautiful pearl, layer after layer of nacre. Nobody knows if this is painful for the oyster, but for sure it makes the oyster a lot of a hard time. A long hard time, a lifetime of hard time.
And the result of this struggle is so gorgeous and shining. We know its worth. We treasure it. Maybe with knowing this story even more.
But isn’t like this with all the things we do? Aren’t we like the oysters every time? Sometimes we get such big stones to turn into pearls that we end up in despair. In the end, we cut the task in smaller steps or we find some help and we do it. We manage it. Every time. Because we think it is worth it. And we are always right.
Many times we ask ourselves if we really have to do it. And if it weren’t better if we let someone else do it or just leave it like this.
In these time we have to remember the pearl. Apparently there must be some hardship to appreciate the result. We have to try hard to reach our goal, that we will admire in the end. Reaching of the goal will give us self-confidence and boost our energy to reach even higher next time. To take on a bigger stone to turn into pearl.
Let’s go and work hard. Something beautiful will come out of it. Now we know that for sure.