ZGAGA

Kaj imamo vsi mi skupnega s Pepelko, Sneguljčico, pankrti in Jezusom? Vsi imamo dejansko isto izkušnjo, izkušnjo izločenosti, izključenosti. Saj veste, tega, da ne pašemo zraven. Vsak dan smo priča izločanju nas samih ali ljudi, ki so nam blizu, a žal se do teh dogodkov v tem apatičnem svetu že skoraj nihče več ne opredeljuje.

In kdo so tisti, ki nam govorijo, da nekam ne pašemo? Kakšna je njihova osebnost, kaj jih je pripeljalo do takega ravnanja? Zakaj izločajo na podlagi vsega tistega, na podlagi česar naj se ne bi izločalo. Rasa, barva kože, spol, jezik, vera, politično prepričanje, narodnost, socialna pripadnost, premoženje, rojstvo in kakršne koli druge okoliščine. V bolj ruralnem okolju dodajmo še kakšno kategorijo, recimo družinsko ime, delovne navade, urejenost okolice doma, način oblačenja, vedenje tebe in družinskih članov ali prijateljev. Vse to nas označuje in vse to nas dela take, kot smo, in hvala bogu smo si različni.

Smo kdaj postali in razmislili, koliko boljše in bolj zanimivo je naše življenje zaradi tega? Ne, raje gremo iskat razlike, ki nas razvajajo, da lahko tudi sami rečemo ali na kakšen drug način pokažemo: Ti pa ne pašeš zraven! Ker tako se to dela, a veste?

Poigrajmo se z mislijo, da imajo ljudje, ki izločujejo in vas ne pustijo zraven, svoj prav. Res je, tako je prav, tukaj nimam kaj delati, jim boste kimali. In ne bo dolgo, ko se boste znašli v vehementnem kimanju in pritrjevanju takim oholežem ter postali eden tistih, ki glorificirajo tiste, ki so vedno razdvojevali. Eden tistih, ki si jemljejo to pravico, da delijo ljudi na več in manj vredne. Veste, oni to lahko počnejo, ker oni so nekaj več. To jim z vsakim kimljajem pritrjujete samo vi in vam podobni. Z njimi se zlijete in tudi sami postanete taki. Čestitke, uspelo vam je, pripadate veliki večini ljudi.

A priznam, tudi jaz izločam. Po defoltu vse kronične nergače, zadrgnjene nejarje in čustvene vampirje. Izločam jih tako, da se jim ognem. Nič jim nočem in to tudi ne pomeni, da jim ne pustim obstajati, le stremim k temu, da je vsaj fizična razdalja med mano in njimi dogledna. Nagravžno bi bilo, da bi jim govorila, da so pri meni dobrodošli in z usranim nasmehom pritrjevala njihovi negativi.  Moje pravilo je jasno: Ne nergaj, sicer nimaš tu kaj iskati! Življenje je prekratko, da bi se ukvarjala s tabo.

Naj pojasnim, nergati ne pomeni predstaviti mi težave, ki jo lahko skupaj z mano rešite, nerganje in nejanje je dejansko sila ukoreninjena življenjska navada nekaterih, ki vse popolnoma pavšalno zavračajo in brez razloga prešinfajo. Zato, ker je TREBA šinfat. VSE, kar obstaja. Že zato, KER obstaja. Poiskati negativo v vsaki stvari vendar mora biti cilj nas vseh.

Šinfanje v mnogih primerih razumem kot nadomestek za kakšno strokovno psihiatrično pomoč in v mnogih primerih je ta zelo ustrezen. Dodatek trohice humorja rodi sarkazem, za kar pa je znanstveno dokazano, da ugodno vpliva na naše razpoloženje. In sarkazem, če ga razumemo in uporabljamo pred tistimi, ki razumejo, je prav pošteno zabaven. Po pravici, kaže le, da dejansko sprejemamo žalostno situacijo, v kateri smo se znašli.

Pa pomislimo še na mlade. To skupino ljudi, za katere je res ključno, da pripadajo. Vedno več jih je prepuščenih samih sebi, kar malo plaši. Zdi se, da sploh ne čutijo več potrebe po pripadnosti. Dovolj jim je, da pripadajo računalniku in facebook profilu. Lahko facebook štejemo kot njihov krog, kateremu pripadajo? Ali tu pokažejo in negujejo vsa tista čustva, ki bi jih v live verziji pri druženju z vrstniki? Ali si sploh upajo iti ven in izraziti željo po pripadnosti? Bojim se, da tukaj trčimo v precej srhljiv pojav – izločijo se kar sami. Zanje je to tudi edino prav, saj vsak zase dobro ve, kaj mu najbolj ustreza. O posledicah tega že obstoječega pojava se bomo bržkone učili v naslednjih desetletjih in se skoraj verjetno na veliko spraševali, zakaj je do tega prišlo oz. moralo priti. Ti otroci so morda prevečkrat slišali Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si in se, da bi jih kdo slučajno ne prebral, nehali družiti. Facebook in druga omrežja jim itak omogočajo, da pokažejo samo tisti del sebe, ki je dober, pohvale in občudovanja vreden. Četudi so poizkusi, ko nekdo pokaže svojo ranljivo plat tudi na teh omrežjih, kmalu nanje letijo komentarji, v katerih drugi kažejo svojo moč in napuh. Noben čudež ni, če mladi izgubijo še ta kontakt s svetom.

Ah ja, je že tako, da ima to naše življenje čudna pota. In nemalokrat se nam zgodi, da stvari, ki se nam dogajajo sprejemamo z vso vnemo in elanom, spet drugič pa silimo nekam, kjer ni (in nikoli ne bo) mesta za nas.

Oboje se nam mora zgoditi, da smo to, kar smo. Pa naj temu rečemo socializacija, vzgoja za življenje ali butanje z glavo v zid. Hvaležna sem za to svojo lastnost, da vedno nekam silim in sem potem pogosto tudi izločena. Zaradi tega sem drugačna, imam vedno tršo kožo in sem tudi zaradi tega mogoče kdaj boljši naslov za nasvet najbližjim za vožnjo po tej poti življenja.

Človek se mora znati spreminjati, a to pogostokrat pomeni, da bomo manj kimavi, kar večini okrog nas ne paše. Če se je prej z nami peljal avtobus ljudi, danes pa s svojimi najbližjimi zasedamo komaj en mali fičko, brez slabih občutkov peljimo naprej, ker nam je očitno življenje pokazalo, da je tukaj naše mesto in da je tako edino prav.