ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Saj poznaš tisti občutek, ko se nekaj časa pripravljaš, da se odpraviš v gore, potem hodiš, malo tečeš, malo plezaš, malo šepaš, se sprehajaš in kdaj tudi malo opotekaš po njih poteh, ko pa dosežeš vrh, te prelije eno samo zadovoljstvo s samim sabo in takrat občutiš neko posebno srečo. Ko pride čas za vrnitev v dolino, se pripravite na to, da te bodo mišice v kolkih malo pekle, če nimaš vredu čevljev. verjetno tudi prsti na nogah, pa kakšna peta tudi zna bolet. Vendar tisti občutek sreče, da ti je uspelo priti na vrh, še vedno obstaja in ko si nazaj v dolini, si srečen in sladko utrujen.

Za mano sta dva velika izobraževalna dogodka, ki sta se v zadnjih desetih dneh zvrstila kar eden za drugim in mi dodobra zapolnila urnik. Prvi je bil International Fundraising Congress na Nizozemskem, drugi pa 1. Srečanje zbirateljev sredstev Slovenije. Na obeh sem uživala, na prvem v družbi ostalih 950ih delegatov iz več kot 60ih držav iz vseh celin, na drugem pa v družbi 18ih zbirateljev sredstev iz moje domovine. Na IFCju sem videla presunljivo zgodbo Jeremyja Gilleya o njegovi ideji, da za en dan ustavi vojno. Svetujem vam, da si ogledate stran njegove organizacije Peace One Day in se navdušite tudi vi. 21. septembra bom tudi sama sodelovala v Global Truce 2013, ki ga Gilley že napoveduje, kot še bolj uspešnega od letošnjega. Čeprav nimam tako velike ideje kot on, čutim, da sva si z Gilleyjem precej podobna. Oba si želiva in se boriva za lepši svet. On je uspel prepričati 1,6 milijarde ljudi, jaz pa, no, khm, mogoče 16. Vsi, ki smo bili na plenumu tistega dne, smo resnično začeli verjeti, da smo mi tisti, ki lahko to družbo vodimo, da jo spremenimo v družbo pozitivnih in dobroželjnih ljudi.

Mi smo tisti, ki bi lahko svoja znanja in veščine uporabili za velike dobičke v podjetjih, lahko bi zasedali visoka mesta v politiki, vendar jih raje porabimo za zbiranje sredstev za programe v korist ljudem. Ne mislite, da smo eni čudaki, prav včeraj sem na Srečanju zbirateljev sredstev slišala zgodbo o pračloveku iz Krapine z zlomljeno roko, ki se je očitno zacelila do njegove smrti, vendar je bilo po resnosti zloma znanstvenikom jasno, da mu je nekdo moral pomagati preživeti in ga ni pustil ležati, stradati, umreti. Lahko bi rekla, da je v nas, da smo dobri do soljudi in mogoče na to nekoliko pozabljamo v teh časih, ko je očitno tisto materialno najpomembnejše.

Ko sem bila v družbi sebi enakih, sem se počutila močna, bolj pa ko se je približeval konec kongresa, bolj sem se začela bati okolja, v katerega sem se vračala. Navdušenje je pojenjavalo, vedno bolj me je bilo strah, da tukaj mi pa ne bo uspelo spremeniti, kaj šele preobrniti ljudi, da bi vsaj eno pikico bolj mislili tudi na druge.

Prvi padec te vrste je bil že samo, ko sem se usedla na letalo in mi je eden obrazložil, da on ne zaupa svojega denarja nikomur. Kot fundraiser razumem take ljudi, vso pravico ima, ta je bil samo iskren. Vendar me je kar naenkrat spomnil na vsa tista moja opotekanja (beri: obupavanja) na poti proti vrhu (beri: pri uresničevanju) moje ideje – Srečanja zbirateljev sredstev. Opotekala sem se predvsem, ko sem po telefonu ljudi obveščala, da se grem nekaj novega in da mislim, da bo zelo koristilo njihovim organizacijam. Trije so mi našteli tako brezvezne izgovore, da sem takoj uvidela, ne samo to, da jih na srečanje ne bo, temveč tudi da bodo še kolege hujskali, da to ni prava stvar, če bi se tem slučajno zdelo zanimivo. Ker sem preveč občutljiva na take stvari, nisem več dni poklicala nikogar, čeprav sem močno verjela v svojo idejo. In … po prihodu nazaj so se mi ti klici in oporekanja ljudi, ki naj bi delali v korist ljudi, zavrteli kot film pred očmi.

Na letališču me čaka moja družina, oni ne vedo nič o tem, kaj mi je šlo po glavi, oni so me samo pogrešali. Odločim se, da spustim stvari, da gredo svojo pot. V petek, 26. 10., se v Cerknem dobimo zbiratelji sredstev iz Slovenije. Ko še zjutraj tiskam seznam udeležencev, jih naštejem 19. Ej, to je vendar precejšnja številka, glede na to, da sem se zadeve lotila prvič in da je Slovenija precej majhna. Ko se predavanja začnejo, se vsi vključujejo v debato, dajejo primere, premišljajo, kaj bi lahko naredili bolje za ljudi, ki nas potrebujejo. Počasi se začnem zavedati, da nimam somišljenikov samo tam daleč nekje na Nizozemskem, temveč tudi tukaj doma. Slovenski kolegi fundraiserji, ki sem jih spoznala niso navadni ljudje, so nenavadni, izredni in izjemni. Delajo čudovite stvari in vesela sem, da sem bila v njihovi sredi.

Prijazna udeleženka me po koncu kongresa vpraša po občutkih. Mencala sem, nisem znala točno ubesedit, kako mi je.  Zdaj vem, da bi ji morala reči: Srečna sem in sladko utrujena, kot planinec, ki se je spustil z vrha, ki ga je trudoma dosegel, ko je nazaj v dolini.

One thought on “Nazaj v dolini

  1. mojca pravi:

    ko smo bili na duhovnih vajah, nam je župnik rekel da je lahko ziveti svoje ideje nekje odmanknjeno stran od sveta.problemi se začnejo, ko prideš v DOLINO.med ljudi, ki ne sprejmejo tvojega passiona.ali sploh nimajo nobenega passiona v sebi.keep up with the good work

    Všeč mi je

Odgovorite mojca Prekinite odgovor

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: