O, ko bi bilo to mogoče! Kupiti srečo! To bi pa bilo nekaj. Preprosto bi potegnili kreditno kartico in postali srečni. Osrečevalo bi nas vse, kar je v naši okolici, ljudje okrog nas, živali, predmeti, dogodki. Vse bi postalo en sam vir naše nenadkriljive sreče. Jokali bi od sreče, vriskali in skakali do stropa.
Zasanjano gledamo naprej, se zdrznemo in si priznamo, da nas je malo preveč zaneslo.
V resnici nas ni zaneslo. Le eno napako delamo. Potrošniško usmerjeni kot smo, besedo nakup jemljemo samo kot menjavo nečesa za denar. Ker je denar sveta vladar in mi moramo verjeti, da je temu res tako. Menjave nečesa za nekaj brez denarja si niti ne predstavljamo.
Mar nismo slepi, da to mislimo? Če ste odgovorili z ne, mi povejte dvoje:
1. Koliko je običajna cena sreče? in 2. Kolikšna je sedaj, ko je razprodaja?
Ostali, ki verjetno pogosteje uporabljate vsebino svoje lobanje, verjetno veste, da so bili ljudje srečni tudi takrat, ko še nismo poznali denarja. Hkrati veste, da ste najbolj srečni takrat, ko delate stvari, ki jih denar ne more kupiti. Naštejte si momente, ki so bili prekrasni, pa denarja sploh ni bilo zraven.
Eden, dva, … Nešteto jih je.
Nam to morda kaj pove? Morda, da je srečo mogoče kupiti, a ne za denar? Nikoli ne boste kupili sreče z denarjem. To mislijo samo tisti, ki jih je v to prepričal ta gnili potrošniški svet. Potegnem kartico in si kupim nov avtomobil, novo hišo, nov telefon. In sem srečen. Vendar le za kratek čas. Potem ta sreča kar nekako usahne in si kupimo še kakšno materialno stvar.
Raj Raghunatan v svoji novi knjigi If You’re So Smart, Why Aren’t You Happy? dobro razdela, zakaj imamo vse od osebnih dobro razvitih sposobnosti, materialnih dobrin in dobrih odnosov, pa še vedno nismo srečni. Odkar sem spoznala njegov pogled na srečo in to, kar nas osrečuje, si večkrat kupim srečo. Prej nisem verjela, da se jo da kupiti. In če vključim potrošniško logiko, vam povem tudi, da nisem vedela, da je sreča tako poceni in tako hitro dobavljiva.
Kupim jo dejansko vsakič, ko rečem ne. Vsakič, ko si vzamem čas, da premislim, če grem v sodelovanje z ljudmi, ki me ne spoštujejo in vsakič, ko intuitivno začnem delati tisto, kjer mi poskoči srce.
In če me vprašate, kaj dam v zameno, kakšna je dejansko cena moje sreče, vam lahko povem, da je to odvisno od trenutka, ko jo kupujem. Pogosto pa so to iskrenost, čas za dobre in bistre ljudi, poglobljeni premislek, sočustvovanje, solidarnost, učenje od drugih in skrb za druge.
A ni res, no? Vsak dan lahko dobimo nešteto razlogov, da smo slabe volje. Slabe stvari se kar kopičijo ena na drugo. Če že ne jamramo nad vremenom (lepo vas prosim), nas pa šef mobingira, pa žlahta nas ima za čudake pa prijatelji so prijatelji samo takrat, ko ga pijemo, ko smo slabe volje pa nas ne poznajo ali pozabijo na nas, pa otroci najedajo, pa partner nas ne posluša in podobno.
Obenem se nam ali našim bližnjim dogajajo še nesreče, zlorabe, goljufije, kraje, sabotaže in, bognedaj, samomori, smrti po dolgotrajni bolezni. Grozljivka, tega ni mogoče zdržati. Nič ni tako, kot mi hočemo. Tu mač.
Na svoj 21. rojstni dan sem po pijači s prijatelji šla na pošto, da bi poklicala mamo. Telefon kar nekaj časa zvoni in na drugi strani se oglasi očetov glas. To ni bilo običajno.
Kje je mama, ata? Zakaj se ni oglasila mama? Kaj dela?
Oče ni prišel do besede. Plašno in zaskrbljeno mi pove, da je spet tam. Tokrat v stavbi C.
– A se ji je ponovil? (Svojci rakovih bolnikov nikoli ne omenjamo besede rak.)
– Ne vem. Tja so jo peljali. Boš šla k njej?
– Ja, takoj grem. Drži se, ata.
Ne spomnim se, kako sem prišla k njej. Čakala me je že opremljena v beli halji v sobi, kjer je gledala Esmeraldo. Zdaj vem, da je bila Esmeralda najboljša možna eskapistična poteza v tej situaciji. Počakala sem. Pogovorili sva se.
Ponovil se je. Metastaze so na jetrih.
Ko sem odhajala, se še nisem zavedala, da se je začel sedemmesečni vztrajen, boleč in utrujajoč boj s to boleznijo, ki ga žal nisva zmagali.
Spet drugič pa se nisem zavedala, da se je začelo moje skoraj 15-letno obdobje žalovanja, obremenjevanja, negative, jeze, neodpuščanja, užaljenosti in gledanja na svet kruto realno, s čimer me je ta izkušnja očitno zaznamovala za vselej.
Potem je prišel dan, ko sem se odločila. Dovolj je. Priznaj si. Tvoja mama ni bila popolna. Ene stvari bi lahko delala drugače. Morda bi jo še vedno imela, če bi. Občutek, da sem izdala človeka, ki mi je dal Življenje, je bil poprej premočan, da bi si to upala priznati.
Od tistega dne si gradim življenje na novih temeljih. Stvari, ki jih opisujem v prvem odstavku, zame že dolgo ne veljajo več. Nimam težav z ljudmi. Rada jih imam. Eni so taki, drugi drugačni. Razumem njihove šibkosti, razumem, da oni morda nikoli ne bodo razumeli mene. Prav. To sprejemam.
Razume nas le tisti, ki je imel isto izkušnjo in mogoče je tako tudi prav.
Slabe stvari me še vedno pretresejo. Namenim jim čas, da se iz njih česa novega naučim. Pogosto se glede določenih dogodkov res preveč obremenjujem. Boli me, da ljudje svojim soljudem privoščijo toliko slabega. Še huje je, da jim to namenoma delajo. Najhuje pa mi je videti, ko si ljudje v brezupu vzamejo življenje. Na ena vprašanja, ki mi hodijo po glavi ob slabih dogodkih, verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Lahko pa vedno premislim in si domislim, kaj bom sama naredila, da slabih stvari v bodoče ne bo oz. da jih bo precej manj.
Slabe stvari so del naših življenj. Življenje je Šola, ki nas pripravlja za nove korake naprej. Če se iz slabih stvari ničesar ne naučimo in se z njimi stalno obremenjujemo, smo pač slabi učenci. Slabi učenci ponavljajo razred. In prav nič slabega ni v tem, da se lekcijo, ki nam je bila očitno namenjena, res dobro naučimo in se tako pripravimo na vse slabe stvari, ki nas še čakajo.
Samo tako vemo, da bomo prihodnjič z večjo verjetnostjo izdelali razred že v prvo.
Če je človek aktiven, doživi marsikaj. Če premika in spreminja svet, še več. Če slednje dela vztrajno, pozorno in s taktom, mu pa sploh dogaja.
Imeti cilj. Imeti močno željo. Biti na misiji, da se stvari spremenijo, je nepojmljivo močna motivacija, ki nas žene, da ne obstanemo, temveč delamo naprej.
Na začetku smo deležni ogromno podpore. V taki ali drugačni obliki. Prigovarjajo nam, da nam bo uspelo, če smo se oborožili z veliko mero potrpljenja in vztrajnosti.
Stopamo naprej … in naprej … in naprej.
Sami sebi ne verjamemo, da je prehojena pot res prehojena. Da smo prišli do takih idej na njenih ovinkih in jo še hitreje nadaljevali.
In po nekaj letih ugotovimo, da so bile tiste ovire na poti majhne, saj je zdaj pot bolj strma, netlakovana, polna lukenj, na katerih lahko pademo.
Ene luknje se naučimo zlahka preskočiti, saj smo po poti seveda nabirali tudi izkušnje. Mnogo križpotij na njej nas je poskusilo zmesti, pa smo šli kar naprej. Proti svojemu cilju, saj – kjer je volja, tam je pot.
Zavedajoč se, da je pot vsakega od naših sopotnikov drugačna, smo obzirno korakali naprej, četudi so nas želeli ustaviti, ker sami niso več zmogli.
Sama še nisem veliko prehodila, nekaj malega pa vendar sem. In moja pot me je naučila, da obstajajo trije načini dojemanja našega napredka s strani družbe.
Prvega strnem v znano misel marsikoga v moji okolici — buh na dej, de ti rata! Misel zato, ker nihče nima poguma, da bi nam na glas izrekel svojo pobožno željo. Če uspe nam, to zanje pomeni, da njim ne bo. To tudi slučajno ni res, vendar kdo bo čakal, da bodo to dojeli. Jasno, da bomo raje hodili naprej, saj vendar vemo, kam hočemo priti.
Ko tako nadaljujemo s svojo potjo in ne maramo zanje, se zgodi naslednje. Čisto počasi začnejo priznavati, da nekaj nam je pa uspelo, kljub njihovi vztrajni želji, da propademo. In takrat v njihovih očeh vidite. No, sej ti je ratalo, ampak ne tako dobro, kot si si mislil. Ok. Zahvalimo se jim, ker nam očitno sledijo, da toliko vedo o nas. In gremo naprej.
Hodimo, hodimo, hodimo in čeprav smo že dodobra utrujeni, siti vsega, ožuljeni in iztrošeni, vztrajamo naprej.
Sopotniki se menjavajo, enkrat kramljamo z enim, drugič z drugim. Eni obupajo, drugi nas prehitijo. V najtežjih trenutkih ostanemo sami. A najdemo moč, da gremo naprej. Vemo, da jo moramo. Sami. Nihče drug.
Ko smo že daleč daleč pred ostalimi, se zavemo svoje samote. Vedno huje postaja. Zdaj nam je jasno, zakaj jih je toliko pred nami že obupalo. Podvomimo v svoj cilj. A še naprej hodimo. Potrdimo si, da je naš cilj močan, močnejši od vsega. Nadaljujemo. Pomirjeni sami s sabo, a še vedno sami.
Dvignemo pogled iz tal. Preveč smo se osredotočili na pot in na svoje misli. Pozabili smo, da cilj ne bo uresničen, če ne bomo njegove uresničitve delili z drugimi.
Ozremo se naokoli.
Takrat lopne po nas. Koliko nam enakih je hodilo z nami, pa tega nismo videli. Koliko ljudi misli isto in hodi in vztraja vsem oviram navkljub.
V tistem trenutku se sami sebi zdimo neumni. A to je tista lekcija, ki smo se je morali naučiti iz te poti.
Zmagovalno razprostremo roke v zrak. Hvaležni objamemo življenje, ki nam je dano. Nasmeh se razleze čez naš obraz. Dokler …
Zraven nas se naberejo tisti, ki nam prej, zdaj pa sploh ne privoščijo česa tako dobrega. Tu sm ti jest zrihtau, nas poučijo, da nam je uspelo, a nam nikakor ne bi, če nam ne bi oni pomagali. Ker mi smo zanje itak ene velike nule.
Dejansko pa imajo prav. S svojo negativo in poleni pod naše noge so nam dali še močnejši zagon, da uidemo čim prej čim dlje od njih. Res so zaslužni za našo prehojeno pot.
Še zadnjič jih pogledamo v oči in se jim zahvalimo za njihov ‘prispevek’ k naši prehojeni poti, zavedajoč se da nam tega ne bo nikoli več treba.
In svet postane še bolj lep.
Zdaj se lahko še bolj veselimo poti pred nami …
ZGAGA 
You must be logged in to post a comment.