ZGAGA

O ja, pa še kako zaupamo

zgaga

31/12/2015

Jaz vem, da nikomur več ne verjamem. Ne zaupam nikomur. Mene ni zraven.

Itak da so vam ti stavki znani. Ljudje jih non-stop ponavljamo, češ ker smo se zadnjič opekli, ker to pa res ni bilo pošteno do nas, ker smo bili oškodovani in podobno.

Vam lahko odkrijem zastor, da boste sprevideli. Zaupamo, ker si to želimo tudi od drugih. Spoštujemo, ker si to želimo tudi od drugih. Imamo radi, ker si želimo, da bi tudi nas imeli radi.
Iz želje, da bi bili proglašeni za dobre, mi hočemo biti dobri in smo dobri, dokler ne spoznamo, da je dobrota res sirota. Vendar …

Kaj ste že prej govorili, da nikomur ne zaupate? Res ne? Če ne bi zaupali, sedaj ne bi bili razočarani!

Ok. Od sedaj naprej se pa res ne bomo pustili in ne bomo več zaupali. Dovolj je bilo. Pa spet nevede začnemo delati npr. take stvari:
Na roditeljskem izvolimo mamo, ki je edina pripravljena biti v svetu staršev.
V restavraciji brez pomisleka jemo hrano, ki nam jo postrežejo.

V trgovini vzamemo, kar nam ponudijo. Kolikokrat pogledamo državo izvora hrane in rok trajanja?
V časopisu preberemo spodbudno novico o novih gradnjah v okolici našega doma in o nameri zaposlovanja mladih brezposelnih in nasmešek se nam razleze čez obraz, češ svet gre na bolje.
Ko nam otrok obljubi, da bo zdaj pa res pospravil sobo, mu verjamemo. In staršem, ki obljubijo, da se ne bodo prav nič več vtikali v naše življenje in že v naslednji sapi komentirajo, s kom se družimo. Pa se naredimo, da ne slišimo in upamo na bolje.
Pri zaposlovanju pregledujemo dolge sezname referenc kandidata, ki vse že zna in je vse izkusil, in mu to dejansko verjamemo. A obratno, ko smo sami na razgovorih mislimo, da izpraševalca resnično zanimamo.
Zaupamo, ko smo s ‘prijatelji’, ki se razpršijo, ko imamo težave, in zberejo na kup, ko je vse ok.

Visoka raven zaupanja je vgrajena v naš sistem. Ne moremo ne zaupati. Naš sistem tega ne sprejema, ne moremo funkcionirati, ne da bi zaupali. Naivneži smo dejansko vsak dan vsi, a se to poudarja le pri tistih, ki se najbolj opečejo.
Zaupanja vredni smo prav tako vsi, saj četudi kdaj pa kdaj kakšnega naivneža povlečemo za nos, to ni stalna praksa. Vsaj upam, da ne.

Zanimivo je, da neredko pri raznih debatah o naših in vaših gre pravzaprav le za vprašanje zaupanja. Bomo zaupali našim ali vašim? In ali ne dela nekoga našega le dejstvo, da nas je manjkrat prinesel okoli od njihovega? Kolikokrat pa se mi vprašamo, če smo zaupanja vredni? A mi sami sebi zaupamo?

Mogoče bi bilo dobro, da se učimo iz napak drugih, stalno izobražujemo in pridobivamo izkušnje. To nam omogoča, da se pustimo čim manjkrat povleči za nos, ne pa zatekati k raznim nikomur ne zaupam.

Ker nikakor ni res, da ne zaupamo. Če še dvomite v to pisanje, sedite v avto in peljite (beri: zaupajte, da bodo vsi vozili tako previdno kot vi).

Mi zaupate, da vam nekaj malega podarim za novo leto 2016?

Sudoku oz. kaj naj nas briga

zgaga

no comments

24/11/2015

Na letalu z dopusta domov si ponavadi že delamo plane za vsa opravila, ki jih bomo postorili, ko pridemo nazaj, da spet mi in ostali člani družine nekako bolj na mehko pademo v rutino vsakdanjika.
Mogoče vi ne, jaz pač.
In let se mi je tokrat nekako vlekel.
In sem gledala malo naokoli.
Skozi špranjo med sedeži pred mano opazim, da si gospa iztegne mizico in pripravi knjižnico s sudokuji, prime svinčnik in začne reševati.
Pomislim, da sudoku pa res lahko rešuješ ne glede na jezik, ki ga govoriš, in da sem šema, ker si ga nisem nabavila v trafiki na letališču.
Še enkrat pogledam gospo. Čaki, gospa je že na najmanj 10. strani. Uau, z genijem letim.
Potem postanem bolj pozorna. Gospa zre v mrežo 81 kvadratkov, ki ima kar precej že vnaprej natisnjenih številk. Torej ne gre za ravno težko nalogo.
Napiše eno trojko. Sodim po premiku roke. In še eno številko. Premor. Zre naprej. Napiše še eno. In …
Obrne stran.
Uopsala. Kako kar obrne stran?!? Pa saj je sigurno tam še najmanj trideset praznih kvadratkov. Čakaj malo. Ne moreš to tako.
Naslonim se nazaj. Nič mi ni jasno.

V sebi kar malo norim. Me je pogrelo, da pusti na pol, ma kje na pol, na še manj rešene strani sudokuja. Težji je, bolj je zabaven. Kako ne razume? Grr.
Potem pomislim, da verjetno pa ona tako ne misli. In seveda, se mi razjasni um, seveda to lahko tako. Jaz sem smotka, ker jaz pač ne bi tako, ampak ona pa lahko in to tudi naredi. Gospa pred mano je živi dokaz, da lahko.
In spet zašvigajo misli a la Kaj pa mene to sploh briga, kako ena gospa, ki jo prvič vidim, rešuje sudoku. Precej pomembnejših stvari je, s katerimi naj se obremenjujem.
Prizanesljivejša stran jo hiti opravičevati, da je gospa verjetno utrujena ali pa še v dopustniškem tempu in da je to razlog za njene nepopolnjene kvadratke, ki me čisto brez veze iritirajo.
A kmalu tista notranja zgaga poreče: Pa kaj se potem sploh loti, če ne misli zadeve speljati do konca?
Kdo ima zdaj tukaj prav? Vse misli, ki so mi švigale naprej in nazaj, levo in desno, so čisto brez veze. Pa kaj če so me malo vrgle s tira. (Čeprav sem bila na letalu).
Vsekakor ima prav gospa. Definitivno gospa. Kaj sploh pomišljam o nasprotnem. In res, kaj me briga, kaj dela in kako to dela. In res je utrujena. In res se loteva nalog tja v tri dni.
Mogoče je v meni preveč neke usmerjevalne zagnanosti, pedagoških veščin in motivacijskih fint, da se težko zadržujem, ko vidim kaj takega. Kaj vse bi naredila, da bi izpolnila en sudoku in tistega do konca, do popolnosti. Kako bi jo navdušila in ji privoščila tisti zmagovalni občutek ob polni mreži, ko vse številke klapajo.
Ampak ja, moram se zadrževati. To ni njen problem, da jaz vem, kako bi bilo treba in prav narediti. To je moj problem.

Pogosto je to moj problem in problem takih, ki ste mi podobni. Priznajte, sami velikokrat silimo in, če hočete, čustvujemo zaradi drugih, pa nas niso ne oni, ne nihče drug prosili za to. Jezijo nas dejanja drugih, na katere nimamo vpliva. Če bi ga imeli, bi bilo po naše in bi seveda bilo ok. Vendar bi bilo ok tudi za druge? Zna biti, da niti ne.
Res je, živi in pusti živeti. Seveda. A to ne pomeni, da se iz zgodb, ki jih morda opazimo le redki, česa ne moremo naučiti. 3 številke v sudokuju so mene vsekakor naučile, da kaj takega težko gledam. Pač ne prenesem polovičarstva, pardon četrtinarstva, še bolje rečeno, desetinarstva. Stvari, ki se jih lotimo, je treba dokončati. Basta. Tukaj ne odstopam. Trdna v svojem prepričanju se zdrznem. Kaj bo pa drugače? Kaj se bo pa zgodilo, če ne bo narejeno do popolnosti?

Rahlo gnusobna ugotovitev pride na dan. Če stvari niso dokončane oz. dobro narejene, se ne zgodi prav nič. Nič. Vse je tiho. Nič se ne premakne. Nihče ne odgovarja. Nič ni narobe. Vse se zdi, da je prav. Nihče sploh ne opazi, da ni prav. Nihče sploh ne ve, kako bi moralo dejansko biti.

In to je žalostno.
Žalostno je, ker na tak način igrajo sudoku in še kaj bolj pomembnega ljudje, ki so na položajih. Izbirajo 2, 3 poteze, ko bi jih morali precej več. Naredijo tistih nujnih 10 %, da lahko obrnejo list. Delajo nekaj, da lahko rečejo, da delajo. Težko se odločajo, katera številka je prava. Pri slednjih imajo radi le ničle zadaj. V sudokuju ni ničel, mogoče ga zato dejansko nikoli ne igrajo. Zakaj bi vendar izgubljali čas z ugankami oz. bolje rečeno, zakaj bi z miselnimi igrami trenirali možgane, ki že dolgo niso več tisto, kar so bili.
Kolikokrat srečamo take kalibre … V očeh jim jasno vidite, da vedo, da bi morali zadevo rešiti do konca. Zavedajo se, da bi morali opaziti. Opazijo, da vemo, da bi oni morali vedeti in ukrepati. Vendar …

… zakaj že? … če je tako čisto ok … itak nihče niti ne opazi … da delam … obračanje listov je … neke vrste delo ...
Če se zgodi, da vam samo enkrat po vsebini vaše lobanje stečejo take misli, vam sedaj velim naslednje: začnite znova, na prvi strani, lepo od začetka, popravite prejšnjo šlamparijo in bodite 100 %-ni. Mogoče bo sprva težko.
Kaj? A da nihče ne vidi, da dobro delate? Pha. Briga vas. Pomembno je, da VI vidite in veste.

Ko bodo to opazili tudi drugi, se itak lahko poslovite od vašega prostega časa, ker boste zasuti z delom. Namreč ljudje, ki dobro delajo, so redki in jih je težko najti. A o tem ob drugi priložnosti …

Tudi TI si lahko sprememba!

zgaga

1 komentar

04/10/2015

Jaz? Jaz že ne. Nisem tak kot tisti, ki spreminjajo svet. Nimam te moči. Nimam te odločnosti. Nimam …
Pa še kaj. Ne verjamem ti. Verjamem pa, da nisi sposoben zbrati dovolj poguma. Verjamem, da se bojiš biti sprememba, ker se vsi bojimo tistih, ki so na ta svet poklicani, da ustavljajo take, kot smo mi. In mi jim stalno kimamo, da lahko delajo z nami, kar hočejo.

Nekoč se ti bo zrušil svet. Imel boš dve izbiri. Da boš pomagal rušiti še preostalega, ker je tvoj tako ali tako že zrušen. Ali da ga boš oplemeniten s svojo izkušnjo začeli postavljati nazaj. Najprej svojega in s tem tudi našega.
Predlagam drugo možnost, zakaj zaradi te boš bolje spoznal sam sebe. Bolj boš odprt do ljudi, bolj pozitiven in obogaten z novimi znanji, pristopi in, ne boš verjel, boljšimi prijatelji. Takrat boš vedel, da ni sprememba nihče drug kot ti.

Meni ljub pisec odbitih menedžerskih knjig James Altucher pravi, da smo povprečje petih oseb, s katerimi se družimo. Še preden si izračunate povprečje, naj vam povem zgodbo o človeku, ki meni le-tega še kako dviguje. Je genialec, ki se tega verjetno ne zaveda, z ‘logorejo’, zaradi katere se ob njem počutim normalna, in neizmerno voljo, da svoje poklice preprosto dela na najvišji možni ravni.

Nekoč me pelje skozi Ljubljano in mi pove zgodbo o lepih bronastih vratih stolnice sv. Nikolaja. Vrata nam, če si vzamemo čas, izpričajo najpomembnejše mejnike zgodovine slovenstva.

Videti je, da je na kljuko pritisnilo že toliko ljudi, da se zlato sveti. Ob koncu zgodbe mi namigne, da če primem za nos obraza v spodnjem desnem kotu vrat, mi bo to prineslo srečo.
Začnem iskati, a ne potrebujem veliko časa, saj se nos prav tako zlato sveti, četudi bi bil lahko povsem neopažen tam na dnu vrat.

nosrezan

“A to si se ti zmislu?”
-“Hm, nja,” me navihano pogleda, ne da bi si zato štel kakšne zasluge.
-“In zdaj vsi šlatajo ta nos? Zaradi tebe. Koliko ljudi bo še za srečo prijelo ta nos? Uau.”

Še danes, ko grem k njemu na obisk, grem mimo teh vrat in (jih) primem za nos. Vedno bolj zlat postaja. Vedno več ljudi verjame, da jih bo osrečil.

Lahko porečete, da to ni nič takega. Ok, ni. Je pa nauk te zgodbe preklemano dober. Sila pomembno je, da sami damo pobudo, začnemo nekaj, česar si nihče pred nami ni upal. Da naredimo drugače, seveda z mislijo na to, da ne bo škodovalo nikomur. Še bolj pomembno je, da dobimo ljudi, ki bodo to sprejeli in sledili temu, kar smo zastavili. Mojemu kolegu je to uspelo. In njegova finta pa je sila preprosta, ne? Mar niso vse dobre finte sila preproste?
Pomislite, kaj vse imamo danes in je nastalo na enak način, kot vedno bolj zlat nos na vratih stolnice. Vse dobre zgodbe, ki si jih danes pripovedujemo in od katerih marsikdo tudi živi, so rezultat uporabe uma in poguma odbitih ljudi, ki ne poznajo besede ne, ki ne vidijo in ne slišijo nergavih nasprotnikov, ki plavajo mrtvaka v brozgi nesposobnosti sebe in sebi enakih.

Če hočemo biti sprememba, raje poslušajmo sebe in začnimo že enkrat delati tisto, kar nas veseli. Predlagam, da to kar naredimo, ne da bi čakali na dovoljenje ali odobravanje drugih. Morda začnemo sprva samo po koščkih, potem pa na polno. Če je to tista prava stvar, nas bo potegnila vase in bodo ideje (tudi kako z našim delom priti do kruha) kar same začele vznikati. Vi jim samo pogumno sledite in opazujte, kako zanimiv in lep je svet.

Če boste kdaj podvomili v to, da ste lahko sprememba prav vi, se pa sprehodite do vrat stolnice in primite za nos. Pravijo, da to prinaša srečo.

Deli ZGAGO s svojimi prijatelji

Deli ZGAGO s svojimi prijatelji

Deli ZGAGO s svojimi prijatelji