Verjamem, da ste vsi že naleteli na sive ljudi. Na ljudi, ki niso nič posebnega, na tiste, ki ne naredijo ničesar novega, razburljivega in se trmasto držijo tistega območja udobja in ugodja ter v vsakem momentu zagovarjajo, da je to najboljši način življenja tega življenja.
Tebi nič meni nič živijo poleg nas in čakajo, da se kaj zgodi. Za dogajanje redko poskrbijo sami, prej se za to zanesejo na koga drugega, recimo na vas. Njim tako všečen status quo jih izpolnjuje in jim povsem zadošča.
Kdaj se poigravam z mislijo, da bi jih kot črička s slamico izbezala ven iz njihovega sveta obnašanja kot fjakarski konj, in jih postavila v manj prijeten položaj, da bi videla njihovo reakcijo. Kako bi lahko to naredila? Mogoče že s tem, ko bi koga vprašala po konkretnem mnenju o določeni stvari. In jih spet poslušala, kako odgovarjajo z vnaprej pripravljenimi odgovori, tipičnimi za sive ljudi.
Sivi ljudje tako reagirajo na dogodke, ki niso običajni. Hitro povedo, da so določena ravnanja neprimerna ali da se ne spodobijo ali da jih delajo čudaki. Ne znajo pa utemeljiti, zakaj tako mislijo.
Sivi ljudje obožujejo praznike, takrat legalno praznujejo (ne)zaslužene proste dneve. In prazniki njihovo sivino za trenutek napolnijo s pisanimi zgodbami drugih, saj jih sami niso sposobni sproducirati. Dnevi po praznikih, so zanje polniki, saj takrat spet jamejo pobirati pozornost sosivih ljudi z zgodbami pisanih ljudi, ki tako nevede postanejo slavni. Saj slavni so tisti, o katerih se veliko govori, kajne? Ampak pazi, takrat pa že pride do preobrata, ker to pa sivim spet ni prav.
Sivi ljudje, ki so, kot smo ugotovili, sami sproducirali slavne, so programirani tako, da v primeru občutka ogroženosti družno začnejo udrihati po pisanih. Kar naenkrat jim ti ne pašejo več. Četudi jih potrebujejo za barvanje njihove sivine življenja, to zdaj ne velja več, sedaj je treba lopniti po njih z vsemi močmi. Konec koncev je tudi nova priložnost za barvanje njihovih sivih življenj in priložnost za beg pred lastno dolgočasno sivino.
Prijatelj mi je nekoč drugače ponazoril bedo njihovega življenja, uporabil je metaforo gozda in štrlečih dreves. Vsi si prizadevajo, da bi gozd izgledal lep, ker bojda velja, da je gozd lep, če so vsa drevesa enaka. Ampak, glej ga zlomka, vedno kakšno drevo štrli ven. To pa ja ni prav in se ne spodobi. In tako se odločijo, da ga posekajo. In praznujejo svoj dosežek. Ne ne, nihče ne bo štrlel ven. A kaj ko isti moment, ko to izrečejo, že opazijo, da tam nekje že štrli ven drugo drevo. Nič, posekajmo še tega. In spet na drugi strani novo štrleče drevo. Nič, posekajmo še tega. In tako je v nedogled. Navihano me je pogledal in rekel: Si predstavljaš, kako jim je težko živeti? Stalno v preži, kdo jih ogroža, kdo jih bo spravil v slabo luč, s tem, ko si bo drznil štrleti iz množice. Ti ljudje morajo biti čisto zafrustirani zaradi tega, ker jim ne uspe nas vseh požagati. Ni jim lahko.
Sivi ljudje so prej pasivni kot aktivni, a storili bodo vse v njihovi moči, da bi potunkali pisane. Ti jim najbolj škodijo, saj se ob pisanih njihova sivost precej bolj opazi, žal v negativnem smislu. In kot taki zelo težko opozorijo nase. Pisani lahko delajo iz sivih pisane, sivi pa tega ne morejo. Sivi lahko pobarvajo samo sami sebe, če imajo dovolj volje za to. Tisti, ki je nimajo in bi kljub temu radi vsaj malo izstopali, delajo kdaj smešne, kdaj pa skrajno ne(raz)umne stvari. To je razumljivo. Želijo, da bi vsaj nekdo opazil, da obstajajo.
Jaz si želim, da bi dobili voljo in predvsem sami sebi dopovedali, da obstajajo, in da bi sami v sebi prepoznali svoje potenciale in gradili na njih. Če bo res tako, se lahko vsi skupaj veselimo pisane prihodnosti.
ZGAGA 
You must be logged in to post a comment.