ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Verjamem, da ste vsi že naleteli na sive ljudi. Na ljudi, ki niso nič posebnega, na tiste, ki ne naredijo ničesar novega, razburljivega in se trmasto držijo tistega območja udobja in ugodja ter v vsakem momentu zagovarjajo, da je to najboljši način življenja tega življenja.

Tebi nič meni nič živijo poleg nas in čakajo, da se kaj zgodi. Za dogajanje redko poskrbijo sami, prej se za to zanesejo na koga drugega, recimo na vas. Njim tako všečen status quo jih izpolnjuje in jim povsem zadošča.

Kdaj se poigravam z mislijo, da bi jih kot črička s slamico izbezala ven iz njihovega sveta obnašanja kot fjakarski konj, in jih postavila v manj prijeten položaj, da bi videla njihovo reakcijo. Kako bi lahko to naredila? Mogoče že s tem, ko bi koga vprašala po konkretnem mnenju o določeni stvari. In jih spet poslušala, kako odgovarjajo z vnaprej pripravljenimi odgovori, tipičnimi za sive ljudi.

Sivi ljudje tako reagirajo na dogodke, ki niso običajni. Hitro povedo, da so določena ravnanja neprimerna ali da se ne spodobijo ali da jih delajo čudaki. Ne znajo pa utemeljiti, zakaj tako mislijo.

Sivi ljudje obožujejo praznike, takrat legalno praznujejo (ne)zaslužene proste dneve. In prazniki njihovo sivino za trenutek napolnijo s pisanimi zgodbami drugih, saj jih sami niso sposobni sproducirati. Dnevi po praznikih, so zanje polniki, saj takrat spet jamejo pobirati pozornost sosivih ljudi z zgodbami pisanih ljudi, ki tako nevede postanejo slavni. Saj slavni so tisti, o katerih se veliko govori, kajne? Ampak pazi, takrat pa že pride do preobrata, ker to pa sivim spet ni prav.

Sivi ljudje, ki so, kot smo ugotovili, sami sproducirali slavne, so programirani tako, da v primeru občutka ogroženosti družno začnejo udrihati po pisanih. Kar naenkrat jim ti ne pašejo več. Četudi jih potrebujejo za barvanje njihove sivine življenja, to zdaj ne velja več, sedaj je treba lopniti po njih z vsemi močmi. Konec koncev je tudi nova priložnost za barvanje njihovih sivih življenj in priložnost za beg pred lastno dolgočasno sivino.

Prijatelj mi je nekoč drugače ponazoril bedo njihovega življenja, uporabil je metaforo gozda in štrlečih dreves. Vsi si prizadevajo, da bi gozd izgledal lep, ker bojda velja, da je gozd lep, če so vsa drevesa enaka. Ampak, glej ga zlomka, vedno kakšno drevo štrli ven. To pa ja ni prav in se ne spodobi. In tako se odločijo, da ga posekajo. In praznujejo svoj dosežek. Ne ne, nihče ne bo štrlel ven. A kaj ko isti moment, ko to izrečejo, že opazijo, da tam nekje že štrli ven drugo drevo. Nič, posekajmo še tega. In spet na drugi strani novo štrleče drevo. Nič, posekajmo še tega. In tako je v nedogled. Navihano me je pogledal in rekel: Si predstavljaš, kako jim je težko živeti? Stalno v preži, kdo jih ogroža, kdo jih bo spravil v slabo luč, s tem, ko si bo drznil štrleti iz množice. Ti ljudje morajo biti čisto zafrustirani zaradi tega, ker jim ne uspe nas vseh požagati. Ni jim lahko.

Sivi ljudje so prej pasivni kot aktivni, a storili bodo vse v njihovi moči, da bi potunkali pisane. Ti jim najbolj škodijo, saj se ob pisanih njihova sivost precej bolj opazi, žal v negativnem smislu. In kot taki zelo težko opozorijo nase. Pisani lahko delajo iz sivih pisane, sivi pa tega ne morejo. Sivi lahko pobarvajo samo sami sebe, če imajo dovolj volje za to. Tisti, ki je nimajo in bi kljub temu radi vsaj malo izstopali, delajo kdaj smešne, kdaj pa skrajno ne(raz)umne stvari. To je razumljivo. Želijo, da bi vsaj nekdo opazil, da obstajajo.

Jaz si želim, da bi dobili voljo in predvsem sami sebi dopovedali, da obstajajo, in da bi sami v sebi prepoznali svoje potenciale in gradili na njih. Če bo res tako, se lahko vsi skupaj veselimo pisane prihodnosti.

 

V času študija na Filozofski fakulteti smo študentje imeli možnost, da obiskujemo tudi lektorate tujih jezikov. Na anglistiki in germanistiki npr. nizozemščino, švedščino in podobno, na romanistiki pa portugalščino, italijanščino, romunščino, katalonščino, … Če si želel na lektorat, si lahko napisal prošnjo oddelku, ki ga je pokrival in si npr. hodil na ruščino kot jaz ali pa na madžarščino kot kolegica, katere ravnanje mi je dejansko dalo povod za pisanje tega dotičnega zapisa.

Niti ne vem njenega imena, spomnim se le njenih svetlih las in nizke postave. Velikokrat je bila na faksu tudi zato, ker je hodila na vse mogoče lektorate. Govorilo se je, da jo zanima veliko različnih stvari, zato se veliko uči. Kolega, ki je tudi hodil na lektorat madžarskega jezika (lektorat je sodil med najtežje), mi nekoč zaupa zgodbo o tej ženski. Namreč vpisala se je na madžarski lektorat, redno hodila tri mesece, potem pa nekega dne prišla in povedala, da je dobila službo in da je ne bo več. Kolegi iz lektorata so jo seveda vprašali, za kakšno službo gre, pa je rekla, da gre za prevajalko iz madžarščine v slovenščino na neko podjetje. V indeksu je vendar imela že vpisano, da hodi na lektorat, očitno zadosten dokaz njene usposobljenosti.

Iskreno, trije meseci lektorata ji niso dali niti osnove, da bi lahko službo vredu opravljala. Vsi, ki smo za to zgodbo vedeli, smo se spraševali, kdo je pravzaprav tisti, ki ji pa lahko reče, da tega dela ni sposobna opravljati. Sama v to verjame, v to je prepričala delodajalca, ki tako delovno silo potrebuje, če hoče ustvariti določen dobiček. Verjetno je bila pripravljena to delo opravljati zelo poceni, saj cene niti ni znala postaviti, ko je tako malo časa vložila v pridobivanje svojega verjetno luknjičastega znanja madžarščine. Kasneje se je izvedelo, da je šla prevajat v podjetje, ki je prodajalo hrano na slovenski trg. No, to pa je že malce bolj strašljivo, kaj?

Ste že slišali za prevajalsko etiko? Ta mala bjonda očitno ni. In sama verjamem, da je to edina rešitev v takih primerih. Sami moramo oceniti, ali smo za neko delo sposobni ali ne. V današnji tekmi za službe, za kruh se tisti bolj iznajdljivi in prilagodljivi na prvi stopnji odpovedo svoji etiki. Razumem jih, preživeli bi radi, tudi za ceno zanikanja samega sebe. Za vest, čustva, dobro ljudi zdaj ni več časa. Čas je samo še za denar.

In denar je res najpomembnejši. Na to se spomnim vsakič, ko z nasmehom vzamem v roke kakšen prehrambeni izdelek madžarskega izvora in si ogledam njegovo deklaracijo. Odložim ga nazaj na polico. Zaradi pehanja za dobičkom so izgubili moje zaupanje. Pa saj, kdo pa je rekel, da zaupanje v blagovne znamke ali pa v sodelavce ali pa v politične stranke sploh kaj šteje. Šteje vendar samo denar.

Se kdaj kdo vpraša, koga naj bi se posedlo v glavno odločevalno telo nepridobitne organizacije? Zgodi se, a ne ravno pogosto. Redke organizacije pri nas imajo ‘sprejemne pogoje’ za člane upravnih teles. Kakšni bi pa ti pravzaprav lahko bili? Med prvimi sta osebna integriteta in etičnost, sledijo lahko izobrazba, delovne izkušnje, strokovno znanje, zame osebno zelo pomembna sposobnost odločanja, ki upošteva dolgoročni interes družbe. Pomembni sta tudi časovna razpoložljivost in učinkovitost komuniciranja in timskega dela. Ekonomsko in drugače ne smejo biti povezani z organizacijo. Pomislite na svojo organizacijo. Imate to srečo, da nad vami bdijo taki ljudje?

Po teoriji, ki prihaja iz držav, kjer sta nepridobitni menedžment in fundraising bolje razvita, člane odborov in svetov izbiramo s pomočjo treh W-jev, namreč vsaj enega naj bi vsak povabljeni član imel. Wealth (bogastvo), Wisdom (modrost) ali Willingness to Work (pripravljenost delati). V kolikor s člani odbora ali sveta nismo zadovoljni, se zelo pogosto uporabljajo 3 Gji – Give, Get or Get Off (Daj, Dobi ali Odstopi). Težko si predstavljam, da bi pri nas kdo dejansko izbral tretjo varianto, čeprav vem za primere, ko se je to zgodilo.

Po teoriji naj bi bili v domeni teh ljudi za nepridobitno organizacijo precej pomembne naloge: upravljanje, odgovornost, predstavljanje organizacije navzven, finančna učinkovitost, iskanje sredstev ter uspešnost. Pri nas se največkrat zdi, da se vse te naloge predpišejo direktorjem oz. tajnikom, ki se brez konkretnih usmeritev skušajo znajti po svoje, hkrati pa jih za vsako napako dobijo po prstih. Pa je to res krivda direktorja?

Kot direktorji oz. tajniki nepridobitne organizacije moramo članom upravnih teles jasno povedati, kakšna je njihova vloga, določiti jim moramo naloge, ki jih morajo opravljati, kar v najboljši različici zapišemo tudi v pravilnik, s katerim se vsi strinjamo. Poučimo jih o delu v organizaciji in tudi o načinih zbiranja sredstev. Poskrbimo, da organizacijo upravljajo res pravi ljudje, ki so pripravljeni slediti vaši skupni viziji. Samo sedenje ni dovolj.

In ker smo običajno vodje tudi fundraiserji, imamo še eno zelo pomembno nalogo. Te člane moramo prepričati, da so aktivni tudi pri zbiranju sredstev za organizacijo. Fundraising mora biti visoko  med njihovimi prioritetami. Pomagati vam morajo pri snovanju proračuna. Kot strokovnjaki vam morajo postreči z dobrimi nasveti, dati kontakte in delati na tem, da vaša organizacija ohrani dobro ime.

Upravni odbori ali sveti zavoda praviloma delujejo na prostovoljni bazi, kar pomeni, da odločevalci za delo niso plačani. Niso plačani v denarju. Pri nepridobitnih organizacijah se velikokrat omenja psihično plačilo. Plačilo v zavedanju, da delaš dobro, v priznanju, v množici iskrenih prijateljstev. Tako so npr. plačani tisoči prostovoljcev, ki delajo v slovenskih nepridobitnih organizacijah. In prav to dobijo tudi člani odborov in svetov. Pri njih pridejo na površje tudi druge oblike psihičnega plačila, kot so pridobivanje moči, priljubljenost, status v družbi, dostop do drugih informacij in s tem nova znanja, novi pristopi …

Saj vemo, da denar ni vse in pri članih svetov in odborov bi se moral ta pregovor izkazati za edino resnico. Po izkušnjah zadnjih let v Sloveniji žal vidimo, da denar vendarle tudi pri takih odločevalcih igra žal edino vlogo. Priteče iz recimo temu ‘prijateljskih sodelovanj’ in prav težko mi je gledati tajnike in direktorje, ki da bi ustregli interesom članov sveta ali odbora, trošijo svojo energijo in s tem denar in druga sredstva organizacije, kar se že kratkoročno izkaže v okrnjenem programu nepridobitne organizacije in na splošno slabi volji zaposlenih in prostovoljcev, ki v njej delajo, da bi uresničevali njeno poslanstvo.

Sama take pozicije razumem kot častne, kot način, da svoje znanje in izkušnje dodatno izkoristijo v prid nepridobitni organizaciji in njenemu poslanstvu, vendar mi izkušnje kažejo, da čast za v odborih in svetih sedeče nima kakšnega bistvenega pomena.

Zato že nekako vemo, kaj se zgodi, ko se v pogovoru s sveti ali upravnimi odbori omeni odgovornost? Začnejo se razna izmikanja, pogledi so usmerjeni samo še v mizo, govorica telesa govori svoje. Vanje se nalepi strah, da bo kdor koli na kakršen koli način izvedel, da nimajo pojma, o čem odločajo. Če že imajo kaj pojma, jih skrbi, kako bodo stali za svojimi odločitvami, ki kot se kaj hitro izkaže, v resnici sploh niso njihove. Jep, nova skrb, kaj pa če vsi izvejo, da so brez hrbtenice. In v očeh viden klic na pomoč.

Odgovornost, odzivnost in opažanje potreb v družbi so ključni za te funkcije in nemalo organizacij ima težave zaradi tega, ker v svetih in odborih sedijo ljudje, ki se jim žal fučka za organizacijo. Tam so zaradi lastnih koristi, do katerih se želijo na ta ali oni način prikopati, zaradi moči, zaradi tega, da lahko svoj (ne)angažma predstavljajo svojim ljudem in se kitijo s perjem direktorjev/tajnikov, ki pa zaradi preobilice obveznosti, ki nastajajo predvsem zato, ker morajo delati še namesto sveta ali upravnega odbora, ni tako sijoče in barvito, kot bi lahko bilo.

In ko smo že pri perju, spomnimo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Že v starem Rimu so vedeli, zakaj je tako in zakaj se dejansko nič ne spremeni.

In četudi zdaj to vemo, vseeno bodimo pozorni na to, da tudi sami nekoč ne postanemo vrane.

P.S.: Ta zapis temelji na mojih izkušnjah, izkušnjah kolegov v Sloveniji in v tujini, ter primerov iz literature. Služi naj predvsem razmisleku o strukturi naše nepridobitne organizacije.