ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Prazniki so se iztekli, delo je malo počakalo, zdaj pa bomo spet zavihali rokave in si zastavili nove cilje za to leto. Nekateri mogoče tudi ne. Sama nisem med njimi.

V zadnjih dveh mesecih smo bili vsi priča nešteto zgodbam humanitarnih organizacij, ki so govorile o lakoti, hudi revščini, pomanjkanju ljudi, ki živijo v naši državi. Med prebiranjem teh zgodb me je enkrat pošteno zbodel stavek, ki ga je izjavila gospa iz ene od humanitarnih organizacij: Otroci na podeželju imajo vsaj kakšen japček za potešiti lakoto, otroci v mestu pa še tega ne.

Še zdaj sem se zdrznila, ko sem to napisala. Grozljivka. Kakšno potvarjanje resnice. Mogoče sem res slepa, a mislim, da je to res totalna laž. V našem poslu so ljudje, ki to celo učijo, in prav to so hoteli tudi meni vtepsti v glavo. V ljudi je treba vlivati strah, saj je tako zbiranje sredstev bolj učinkovito. Kako da tega ne vem, so še pridali.

NE! Ne strinjam se. Vlogo nepridobitnih organizacij si nikoli ne tolmačim tako in si je tudi ne bom. Mi smo korektiv stanja v družbi, mi delamo svet boljši, mi svoje možgane in vse svoje veščine uporabljamo zato, da pomagamo. Vlivanje strahu je easy way out in organizacije lažje preživijo. Jaz raje ne preživim, kot da ljudem dejansko delam svet slabši.

Drugo kar me moti pri tem je, da je bilo omenjeno podeželje, češ oni majo, oni se lahko bašejo, njim nič ne manjka. Dejte poslušat Iztoka Mlakarja, ki prav dobro opiše odnos meščanov do nas zabitih provincialcev. Ja, mogoče smo res bolj za svetom, ker namesto, da bi šli v kino, gremo v naravo, ko pa smo malo bolj leni, pa samo obdelujemo vrt ali pa obrezujemo sadna drevesa. Če imamo prostor, kaj kmalu kure prštimamo, pa na veselice hodimo. Pa velikokrat se dobimo s prijatelji na kakšni terasi in se malo podružimo. Ja, veliko jih imamo, prijateljev, z njimi se nasmejimo, ko pa pridejo težji časi si stojimo ob strani, tudi s tem, da si menjamo cunje za naše otroke, menjamo vrtne pridelke, skupaj obdelujemo njive in delamo drva. In to vse nas osrečuje. Ko nam je hudo, si pomagamo tudi z besedo podpore in tolažbe. In to je tisto, kar meni največ pomeni. Mogoče v mestu tega ni toliko, vendar za to vsekakor nismo krivi mi, kmetavzarji, ki živimo na svežem zraku, pijemo dobro vodo, vemo, kaj jemo in prisegamo na pristne odnose med ljudmi (Ja, rada sem kmetavzar).

Sama se nikoli ne bi kot intervjuvana, niti kot urednica tega dnevnega časopisa, drznila izjaviti/napisati česa takega. V Sloveniji, ki je vse skupaj ena velika vas, ne bi delila na ljudi na to, od kje prihajajo, mi je pa bila vedno všeč Rugljeva delitev, ki je ob vstopu v Evropo v nekem intervjuju izjavil, da bo Evropa ločila sposobne in pametne od nesposobnih in lenih. Njegov rek mi je všeč, ker je ocenil, da smo vsi dovolj pametni za Evropo, hkrati pa tudi povedal, da bo kdo nekoč mogoče lenim stopil na prste. Zanj vedno pravijo, da kolikor je imel narobe, toliko je imel tudi prav. In tukaj je imel prav.

O revščini ne morem soditi, vem premalo. Lahko kaj prav zaradi tega koga ali kaj razumem napak. Me pa zmotijo take izjave, ker kažejo tudi na to, da se subjektivne ocene nekoga kar spustijo med bralce, ki pa mogoče medijem današnje dobe še vedno slepo verjamejo. Ker veste, ne velja več, da je tisto, kar je napisano pa po televižjone vse res. In tega se zaveda vedno več ljudi. Vjervaš lahko samo sam sebi.

Težko pa mi je, ko se pri reševanju revščine otrok kar pozabi na vse šolske sklade, v katere učenci za sošolce vlagajo s svojimi dobrodelnimi aktivnostmi, na vse tiste starševske pobude, ki tudi prispevajo za socialno šibkejše, pa iniciative sosedov za sosede, pa razni sindikati, gasilska in druga društva, ki pomagajo prizadetim od naravnih nesreč. Teh srčnih ljudi, kot da jih ni. A to le za medije. K sreči so tukaj in vedno so bili. Ogromno dobrosrčnih ljudi je. Imam srečo, da to vem. In imam srečo, da jih tudi veliko poznam. In imam srečo, da sem še kako ponosna nanje.

Hvala vsem tistim, ki se prepoznate in delate svet boljši. In še moja želja ob vstopu v 2013:

A veste, ljubi moji ljudje, kaj si jaz želim? Da bi vsak od nas, ko bi zjutraj vstal najprej pomislil, za kaj vse je lahko hvaležen in se že takoj odločil, kako bo tisti dan zase in za druge naredil lepši in boljši. Zdravja, sreče in dobrih ljudi okrog vas!

‘Zakaj ne ostaneš malo dlje?’, mi je rekla v polsnu, utrujena od delovnega dne in neprespane noči. ‘Zato, ker bi se te lahko nazaj navadila in bi spet bolelo srce, ko ne bi bili skupaj’ sem ji rekla in zaspala. Prejšnji teden sem se dva dni pustila ujčkati MOJI prijateljici, ki jo zadnjih sedem let videvam kakšnih trikrat na leto po nekaj ur. Tokrat sva bili očitno že predolgo skupaj in ugotovila sem, da mi je še vedno tako blizu, tako moja. Predolgo tudi zato, ker jo spet tako pogrešam, kot takrat ko je odšla po kruh v tujino.

Jaz rada rečem, da je nekdo moj. Ni jih veliko mojih in ne more vsak biti moj. Le peščica ljudi je mojih. Prirasli so mi k srcu in zanje bi na tem svetu naredila vse. A seveda, kot vedno, so se našli nergači, ki so me opomnili, da vsi pa ne morejo biti moji, da ne morem biti tako posesivna. Nikoli se nisem lastila ljudi. Je pa res, da verjamem, da mojim hočem dobro in pričakujem, da me bodo kdaj tudi poslušali, tako da mogoče slabiči to razumejo kot posesivnost. Samo mojim povem, kaj delajo narobe, ker vem, da pri njih ne izgubljam časa in da me bodo upoštevali. Ostali teh ‘privilegijev’ nimajo. Ugotavljam, da nergači v resnici nergajo, ker tudi hočejo tisto, kar je moje, pa tega mogoče ne morejo dobiti v tolikšni meri kot jaz.

In kdaj čutim, da so tudi projekti, kjer sodelujem, moji. Prav podobno je kot pri ljudeh. Zanje bom naredila vse, preskočila vse ovire, ne videla besede ne, ker jih delam z vsem srcem in žarom. Stroka tak odnos hladno opiše kot paternalizem, saj naj bi na projekte gledali preveč kot na svoje otroke, kar je za organizacijo slabo, novim onemogoča, da pridejo zraven, ipd.

In recimo, če res na projekte gledamo kot na otroke, bi bilo lahko kaj v tem tudi dobro? Jaz v tem vidim marsikaj dobrega. Predanost, drugačna energija, iznajdljivost, kako hitreje priti do enakega cilja, in srčnost so sestavni del vsakdana človeka, ki si ‘lasti’ nek projekt. Moji projekti že so taki. In če bom zaznala enako zagnanost, pridnost in ljubezen do dela na projektu, ki so prisotne pri tistih, ki že sodelujemo pri projektih, na široko odprem vrata še komu, ki želi priti zraven.

In če stalno omenjam otroke, mi je zanimivo, kako vsi starši zanje mislimo, da so najboljši. Zagovarjamo jih v vsakem trenutku. Spomnim se izjave mame, ko ji je hčerka delala, recimo temu, škifo: ‘Lej, moja je. Sprejemam jo.’ Meni je bil to res lep izraz materinske ljubezni, ki mi je dal tudi misliti zdaj, ko sem sama mama. Tudi moja dva sta najboljša, a vseeno kdaj pogledam malo z distanco in čisto vem, katere so njune karakterne hibe, a zaenkrat ni tako hudo, da bi morala spremeniti svoj način vzgoje. Lej, moja sta, sprejemam ju. In zakaj sta tako moja? To je slišati banalno, a to sta sadova mojega telesa.

Ljudje vzamemo za svoje tisto, kar naredimo, in to običajno tudi vzljubimo. Na tem principu je svoj imperij npr. zgradila IKEA, ki daje kupcu občutek, da sam zmore nekaj narediti in se ob tem tako dobro počuti in omaro, ležalnik ali regal kaj hitro vzame za svojega.

Tudi svoje ljudi smo si nekako naredili. Vsi trenutki, ki smo jih skupaj preživeli, so vplivali tako na vas kot na druge v odnosu. Skupaj se delamo svoje. Skupaj krojimo odnose s svojimi, vsi pogovori nas prav v tem, da smo si bolj blizu, tukaj eden za drugega, delajo boljše ljudi. Zato teh – mojih – ljudi nimamo ravno veliko, ker do takih globin pridemo le z redkimi.

Ja, tako je, če se uporablja beseda moj. V mojem svetu velja, da je to nekdo ali nekaj, kar mi ogromno pomeni in za kogar ali kar bom naredila vse mogoče, da mu bom pomagala, ustregla, peljala naprej na najboljši možni način.

In še zanimivost. Veste, kaj je rekel pilot na letalu januarja 2009, ko je naletelo na jato ptic, ki so dobesedno tako zadušile motorje letala (Čudež na reki Hudson), da so ti popolnoma prenehali delovati? Ogroženih je bilo več kot 150 življenj. Pilot se je odločil, da z letalom pristane na reki Hudson. Vsi so preživeli, ker je tako hitro in pravilno reagiral. Marsikomu ni bilo jasno, kako mi je to uspelo in dogodek mnogi opisujejo kot čudež. A on je bil človek, ki je vedel, kaj mora. Rekel je samo MOJE letalo, pristal in tako rešil življenja potnikom in sodelavcem.

Moji bralci, hvala za vašo pozornost!

Če živiš v majhnem mestu in če si le malo pozoren, opaziš ljudi, ki so drugačni. Ker se jaz tudi počutim taka, jim zanalašč namenim nekoliko več časa. Ker drugega, kot da me česa novega naučijo, iz tega ne more priti.

Gospod, od katerega smo se danes Cerkljani poslovili, je bil eno veliko sonce. On je bil tisti, katerega sem imela za vzor pravega zavednega Cerkljana. Tu je zmjeri tak blu, Liuja, je marsikdaj povzel svojo pripoved. Recimo, oblast je dodelila njegovi hiši na Brcah naslov Pot na Brce, on pa je vztrajal, da so to Brce brez poti. Ja, kadu pa žwi na Brcih, če ne jest, mi je pravil, kešna puot na Brce, tu se lah sam adn zmisle, ka nima pojma. Tudi Cerkljanska laufarija brez njega na vstopnini ni isto. Kar pomnim, je imel eno in isto masko, črna očala z velikim nosom, nadel si je t.i. pilotsko kapo in bil tako zabaven, kot je znal biti samo on. Ko sva govorila o našem narečju, mi je tako dobro razložil, kakšna škoda za cerkljanščino se je naredila v sedemdesetih in osemdesetih, ko je prišlo do vdora t.i. slovničnega jezika nekaterih kvaziintelektualcev, ki sedaj kažejo, kako malo jim je še mar do našega narečja. In kot jezikoslovka sem se povsem strinjala z njegovim razmišljanjem, ki je bilo nepričakovano utemeljeno in podprto z mnogimi argumenti. Ko sem mu predstavila mojega sina, je bil navdušen nad imenom. Ko je pogledal v voziček, se dvignil, mi je s pogledom povedal, kako je vesel novega Cerkljana, rekel I že prou tak in šel naprej. Sama sem to doživela kot nekakšen krst za vstop med Cerkljane.

On je razumel, da razumem, zato sva si velikokrat izmenjala več kot besedo ali dve. Vedno je imel konkretno izdelano mnenje, kar je dandanes redka vrlina ljudi. In ker je vedel, da njegovo mnenje cenim, je v tednu, ko smo začeli s tombolo pr Albinc, pristopil do mene in mi povedal zgodbo, zakaj se je odločil, da nikoli v življenju ne bo igral tombole in da naj razumem, da ga na tombolo ne bo. Pa je prišel kdaj na tombolo, kaj pokomentiral, le igral ni.

Prav tako je prihajal še en gospod, ki je odšel pred tednom dni. Vedela sem, da je hudo bolan, a četrtki so bili naši ‘zmenki’ in je redno prihajal, večkrat je imel srečo in prejel kakšno od nagrad. V očeh sem mu videla, da je vesel. Ko ga naenkrat ni bilo več na njegovi klopi, sem vedela, da prihaja čas, ko se poslovi … A še vedno me gor drži misel, da je tiste ure na tomboli užival in morda kdaj tudi pozabil na težko bolezen.

Danes sem se zamislila … Ljudje, ki so delali Cerkno tako lepo in edinstveno, odhajajo eden za drugim. Nihče jih ne bo nadomestil, take unikate je težko. Ostanejo njihove izvirne misli in vse, kar so naredili za dobro energijo tega mesteca. Pogrešam jih in jih še kar bom. Ker me prav to nekako vzpodbudi, da se spomnim njihovega žara, s katerim so mi obogatili življenje, ki ga je meni še vedno dano živeti.

Pačiwajte u mjeru, muoži!